Program sekcije 2018

bo v letu 2018 organizirala naslednje aktivnosti:

JANUAR in FEBRUAR: Ne bo aktivnosti;

MAREC: Praznovanje 8. marca in 40 mučenikov; Srečanje z oljkarjem v Litiji;

APRIL: ne bo aktivnosti;

MAJ: San Marino (2 dni);

JUNIJ: Zreče - Skomarje;

JULIJ: Dolomiti (2 dni);

AVGUST: ne bo aktivnosti;

SEPTEMBER: Trgatev; Juršinci in Puhov muzej;

OKTOBER: Izlet V neznano;

NOVEMBER: Martinovanje – Zelena dolina (Makole);

DECEMBER: Božično novoletno praznovanje.

O posameznih aktivnostih bomo posebej obveščali s plakatom na oglasni deski in na spletni strani. Po dogovoru v Zasavski pokrajinski zvezi upokojencev, katere član je tudi naše društvo, bomo nekatere izlete organizirali skupaj za člane društev te regije.

Na naših izletih je vedno zanimivo, lepo in zabavno. Prisrčno vabljeni !

Milka ROGELJ, vodja izletniške sekcije

 

Praznovanje

Pravljični december. Pričakovanja, želje, domišljija, sanje, veselje… Vsega tega je bilo polno 14. decembra v Gostišču Kimovec v Zgornjem Hotiču. Člani DU Litija smo družno pomahali v slovo letu 2018, se veselili prihajajočih praznikov in razkrili načrte za prihajajoče leto.

Pozdravnim besedam predsednice Irene Kramar s prelepo mislijo o prijateljstvu in medsebojni pomoči, smo ob glasbeni spremljavi dodali željo «kolker kapljic, tolko let«. Lepo okrašena miza in praznična večerja sta utrjevali občutek, da se dogaja nekaj posebnega, da živimo polno in se veselimo tega enkratnega življenja.

Zvoki naših starih znancev, dua Fink, so povzročili vrvenje v naših mišicah. Nihče ni mirno sedel, zavrteli so se pari, spletli smo dolgo verigo, peli, se igrali. Radovedno smo odpirali darila, ki smo jih namenili drug drugemu in se razveselili obiska dedka Mraza. Ob stisku roke naše predsednice je vsak dobil v dlan tudi droben talisman, kamenček, ki mu bo prinašal srečo v novem letu. Z njim lahko odpremo pot domišljiji in hrepenenju. Nikoli ne nehajmo sanjati.

Jaz ljubim še zmeraj daljave

in v sanjah pripenjam si krila.

Želim si, da zjutraj brez želje

se ne bi nikoli zbudila.
(Iz pesmi ŽELJA, Feri Lainšček)

 

Tri, dva, ena… SREČNO NOVO LETO!

Besedilo in fotografije: Milka Rogelj

 

 

NA MARTINOVANJU

        

Ne, ni bilo še martinovo, ko smo se litijski upokojenci, 9. novembra 2018, veselo razpoloženi, odpeljali v Brežice. Do praznika sta manjkala še dva cela dneva, do nas pa je prišel glas, da se je na Primorskem mošt že spremenil v vino. Pa smo šli pogledat, kako je s tem na Štajerskem.

Sprejeli so nas v Gostilni Štefanič , kjer je že pred vhodom dišalo po sveže pečenem kostanju. Prav pridno smo se ga lotili. Roke so postajale z vsakim olupljenim kostanjem bolj črne, v ustih pa je bilo čedalje več sladkosti.

Po sladkem sprejemu smo bili povabljeni v dvorano z lepo pripravljenimi mizami. Ko so se nam pridružili še upokojenci iz Tržiča, smo skupaj nazdravili, nato pa se zavrteli v živahnih ritmih ansambla Jerneja Kolarja.

Poskrbljeno je bilo tudi za veseli krst novega vina. Njegova motna barva in nezrel okus sta oznanjala, da na tem koncu Slovenije Martin ne hiti s svojo čarovnijo.

Začeli smo s sladkim kostanjem, končali s prijateljskim slovesom. V našo zbirko veselih praznovanj smo dodali še en lep dan.

        

Tekst in foto: Milka Rogelj

 

V neznano

Le kam gremo, smo se spraševali litijski upokojenci, ko smo se drugega oktobra odpeljali na izlet. Odgovor se je skrival v opisu planote, na kateri je bil načrtovan zaključek našega potepanja v neznano. Takole je bilo napisano:

Po srečanju s kulturno, naravno in tehnično dediščino se bomo povzpeli na planoto, kjer razvodje ločuje izvire, da eni napajajo Jadransko in drugi Črno morje. Na planoti je majhna vas s šolo, cerkvijo in turistično kmetijo, kjer nam bodo postregli s kosilom, ki bo vsebovalo evropsko zaščiteno kulinarično posebnost.

Napoved srečanja s kulturno dediščino se je uresničila že prav kmalu. Ustavili smo se v Črni vasi pred cerkvijo, ki jo je zasnoval največji slovenski arhitekt Jože Plečnik. Zunanjost, ki je povsem drugačna od nam znanih cerkva, je napovedovala tudi drugačno notranjost. Pritegnila nas je njena preprostost in domačnost. Župnik, g. Mirko Simončič, nam je pojasnil, da je to predvsem rezultat skromnih sredstev namenjenih gradnji. Večina opreme je lesene, za podporne stebre pa je Plečnik uporabil kar navadne cementne kanalizacijske cevi, ki jih je barvno okrasil. Tudi les na stropu je živopisno pobarvan. V celotni opremi cerkve se kaže izčiščena zamisel arhitekta, danost domačega okolja in visoko obrtno znanje. Plečnik se je z vsakim, tudi najbolj drobnim elementom, približal ljudem, ki so si cerkev že dolgo želeli. Želja se jim je uresničila 1938. leta.

Pot smo nadaljevali skozi Vrhniko in Logatec do Hotedršice, kjer smo naredili kratek postanek, od tam pa po Keltiki proti Idriji. Še pred vstopom v mestni vrvež Idrije smo skrenili z glavne ceste in zavili k Divjemu jezeru. Zaradi stopnic, ki se najprej dvigujejo, nato pa spuščajo do jezerske gladine, je njegova veličastnost prevzela le tiste, ki smo te stopnice lahko premagali. Skriva se v globeli pod visokimi navpičnimi skalnimi stenami Črnovrške planote. Njegova globina ostaja skrivnost. Do sedaj so se potapljači spustili 160 m globoko. Iz njega teče Jezernica, ki je najkrajša slovenska reka. Po 50 m se izliva v Idrijco. Njeno kristalno čisto vodo so občudovali tisti, ki se niso odločili za stopničasto pot do jezera.

Še dva kilometra vožnje in že smo bili v centru Idrije. Nad starim delom mesta dominira grad Gewerkeneeg, kjer je Mestni muzej. Ob vstopu v arkadno dvorišče smo obstrmeli ob čudovitih stenskih poslikavah. Ob strokovnem vodstvu smo si ogledali stalno razstavo Pet stoletji rudnika živega srebra in mesta Idrije. Z zanimanjem smo ob originalnih predmetih, replikah in kopijah spremljali poltisočletni razvoj rudnika, mesta in življenja ljudi.

Pred nami je bil še zadnji načrtovani cilj. V Spodnji Idriji smo prečkali Idrijco in se nato strmo vzpenjali po ovinkasti cesti. Odprl se je čudovit pogled na Idrijo in okoliško hribovje. Žal se je asfalt dva kilometra pred ciljem končal. Cesto pred nami so obnavljali. Bila je blatna in vsa razrita. Nemogoče, da bi po njej lahko peljal naš avtobus. Kaj zdaj? Problem smo hitro rešili. Nekateri so se odločili ta dva kilometra premagati peš, vse ostale so na vrh Ledinske planote zvozili mimo vozeči osebni avtomobili.

Z dobrim kosilom, ki je vseboval obljubljeno evropsko zaščiteno jed – idrijske žlikrofe, so nas na Ledinah pričakali na Turistični kmetiji Pr Jureč. Z gospodarjem, ki je raztegnil svojo harmoniko, smo se podali tudi na njihovo šupo in si ogledali zbirko starih kmečkih predmetov in pripomočkov. Obudili smo že pozabljena kmečka dela in ugotovili, da jih nekateri še vedno dobro obvladajo.

Ko je sonce že lezlo za hrib, smo se morali vrniti k avtobusu. Tisti, ki jim je zdravje dopuščalo, so se navdušeni nad lepo pokrajino, spet podali peš, ostali so se pripeljali v dveh kombijih. Na izletu v neznano je bila to še ena, sicer nenačrtovana, dogodivščina.

Tekst in fotografije: Milka Rogelj

 

Na trgatvi

           

Litijski upokojenci smo tudi letos z velikim veseljem sprejeli povabilo na trgatev v Vitovlje. Z družinskimi člani turistično-vinogradniške kmetije Malovščevo smo postali že pravi prijatelji, saj smo letos pri njih trgali že dvajsetič.

Kmetija se skriva na ravnini med vipavskimi griči pod južnim pobočjem Trnovskega gozda. K njim prihajajo gostje iz celega sveta zaradi gostoljubnosti in pristnih vipavskih jedi ter suhih mesnin. Tudi mi, trgači iz litijskega društva upokojencev, smo vedno sprejeti kot najbolj dobrodošli gostje. Gospodinja Barbara nam že ob prihodu mikavno ponudi njihove dobrote. Le še preoblečemo se v delovne obleke in že smo v vinogradu. Naše pridne roke vsako leto potrgajo tono, dve ali več grozdja. Delo ni naporno, saj ni več težkih brent. Prepleteno je z veseljem in petjem.

Ko se popoldne prevesi v drugo polovico, s trganjem prekinemo; delo bodo naslednji dan nadaljevali drugi trgači. Nas čaka še dobra večerja, ples in imenovanje kraljice trgatve, ki se, ob zvokih harmonike, častno zavrti po plesišču z gospodarjem Milanom.

Pred odhodom smo povabljeni še v vinsko klet med ogromne sode. Gospodar vsakemu podari steklenico vina. V zahvalo.

Obljubili smo, da drugo leto spet pridemo.

Milka Rogelj

 

 

V deželi kraljic

Misel, ki nas, člane DU Litija, spremlja na naših izletniških poteh, je vedno ista: Slovenija je lepa, prelepa in polna zanimivosti. Obiskali in ogledali smo si že mnoge kraje in povsod smo srečali »čudesa«, ki jih je ustvarila narava, čas in tamkajšnji ljudje.

V četrtek, 23. avgusta, smo se podali v vinorodno gričevje Slovenskih goric, v Juršince. Vedeli smo, da nas bo navdušila pokrajina, njeno prepoznavnost pa smo doživeli kot veliko bogastvo, ki ga ustvarjajo domačini s svojo delavnostjo, medsebojno povezanostjo in ponosom. Bili smo v deželi kraljic. Toliko, kot jih imajo v Juršincih, jih ne premorejo nikjer. Prvo kraljico so imenovali leta 1993, zadnjo leta 2009. V tem času so dobili kraljice za vsa pomembna področja njihovega življenja: kraljico gostoljubja, kraljico običajev, kraljico poljedeljstva, kraljico trsničarstva, mlečno kraljico, medeno kraljico, kraljico jeseni, …. Kar sedemnajst jih imajo. To niso izmišljene osebe, ampak dekleta in žene z imeni in priimki. Vse so domačinke in kraljice bodo ostale za vedno. Upodobljene so na veliki stenski sliki stare spominske hiše, v njeni notranjosti pa je urejen muzej, kjer so njihove fotografije in predmeti, značilni za vsako od njih. Pravljična ideja je postala resnična znamenitost, ne samo kraja, ampak cele občine Juršinci.

Še eno zanimivost, ki jo ne bi bilo brez vztrajnosti in sodelovanja, smo imeli priložnost videti. V vasi Sakušak so v cimprači, obnovljeni pod strogim očesom spomeniške službe, uredili Puhov muzej. V njem smo si ogledali eksponate izumitelja Janeza Puha, ki se je v tej vasi rodil leta 1862. Občudovali smo njegove motorje in kolesa in se s kratkim filmom seznanili z njegovim življenjem in delom. Le kdo, ki se rad danes popelje s kolesom, ve, da je prav Janez Puh izumil bicikel z dvema enako velikima kolesoma.

V kleti cimprače je prijetno urejen prostor namenjen druženju. Izkoristili smo ga za klepet ob sladki Jasnini pojedini.

Naša naslednja postaja je bila Gomila, 352m visok grič, na katerem stoji 18m visok razgledni stolp. Vsi, ki so se nanj povzpeli, so bili nagrajeni s čudovitim razgledom na širšo okolico.

Sredi popoldneva so nas pričakali na turistični kmetiji Moj dom v Juršincih. Gospodinja Marta Toplak nam je razkazala zeliščni vrt, nato pa še razstavo slaščic. Okusno prleško kosilo je bilo obogateno z domačnostjo in prijaznostjo. Veselemu razpoloženju so nekaj poskočnosti dodale še Zvonetove melodije, ki jih je izvabljal iz svoje harmonike.

Vračali smo se dobre volje, z mislimi na vse doživeto. V naš spomin se je zapisal še en lep izlet.

Tekst: Milka Rogelj

Foto: Alojz Kavčič    

 

PRIJATELJSKO SREČANJE

V ponedeljek, 21. maja, je v DU Litija vladalo praznično vzdušje. V Kulturnem centru na Stavbah je bila razstava ročnih del, slik in fotografij naših članov in članic, v prostoru zadaj pa je že dišala sveže kuhana kava, na krožnikih pa domače pecivo. Pričakovali smo obisk članov DU Maribor – Tabor. Želeli smo jim pripraviti najlepši sprejem. Zvoki harmonike so glasno napovedovali veselo dogajanje. Dve narodni noši, ona s cvetjem v roki, on z rožico za klobukom, sta prihod gostov slavnostno pobarvala. Aplavz, pozdravne besede, stiski rok in objemi so potrjevali srečanje prijateljev. Dobrodošlico je z veselo pesmijo izrekel tudi naš pevski zbor.

Ideja o medsebojnih srečanjih med DU Maribor Tabor in DU Litija se je rodila pred šestnajstimi leti z namenom merjenja moči v športnih disciplinah. Takrat so se med člani obeh društev spletle prijateljske vezi, ki jih ohranjamo še danes. In dodajamo nove. Izmenjamo si izkušnje, spoznavamo uspehe in probleme članstva ter tudi zanimivosti in posebnosti domačega kraja. Našim gostom smo letos predstavili zgodovino Litije. Popeljali smo jih v Mestni muzej in Rudnik Sitarjevec.

Srečanje smo prav razigrano zaključili v Gostilni Krznar.

Čez dve leti se spet vidimo. Takrat v Mariboru.

Tekst: Milka Rogelj Foto: Milan Amon

 

Izlet v San Marino

Upokojenci iz Litije velikokrat potujemo. V letošnjem maju, najlepšem pomladnem mesecu, smo se podali na nekoliko daljše potovanje, s končnim ciljem v najstarejši evropski republiki San Marino. Izletu smo namenili polna dva dneva, 10. in 11. maja, saj smo se odločili, da si na poti do cilja ogledamo še nekaj italijanskih mest. Prvi ogled je bil namenjen Padovi, mestu v središču Benečije. Sprehodili smo se skozi park Prato della Valle in občudovali romarsko cerkev sv. Antona Padovanskega, zgrajeno v 13. stoletju.

Po jadranski magistrali smo nadaljevali pot do Ravenne, nekdanje prestolnice vzhodnega rimskega imperija. Mesto krasijo mogočne zgradbe, ki dokazujejo bogato in pestro zgodovino. V Ravenni je pokopan tudi italijanski pesnik Dante Alighieri. Prošnje Firenčanov, da bi ga prepeljali tja, kjer se je rodil, ostajajo za vedno neuslišane. Ob njegovem grobu se je v naš spomin spet vrnila Božanska komedija.

Pred nami je bila še vožnja do hotela v obmorskem mestecu Cesenatico. Kljub temu, da je v nas že tlela želja po počitku, smo se odločili za kratek sprehod ob obali in uživali v romantičnih trenutkih sončnega zahoda.

Še večerja v hotelu in nato tako željen počitek. Zjutraj pa budnica. Po dolgem hotelskem hodniku je odmevala Zvonetova harmonika. Kako vesel začetek dneva sredi Italije! Po zajtrku smo zvokom harmonike dodali še našo, slovensko, pesem. Ker je bila med nami slavljenka, ki je tega dne praznovala svoj okrogli jubilej, smo pesem namenili tudi njej. Čestitk in lepih želja ni zmanjkalo. Naj se vse uresničijo!

Čakalo nas je še nekaj malega vožnje do Riminija, rojstnega mesta režiserja Federica Fellinija. Vhod v stari del mesta označuje mogočen Avgustov slavolok, nekdaj pa je skozi njega tekla glavna ulica za popotnike, ki so potovali iz Rima v Milano. Začutili smo živahen utrip mesta in se podali do cerkve sv. Frančiška. Danes je poznana tudi kot Malatestinov tempelj. Ime nosi po Sigmundu Malatestu, ki je cerkev preoblikoval po zgledu antičnega Rima. V cerkvi sta opazni prepleteni črki S in I, simbola Sigmunda in njegove ljubice Isotte.

Mimo Tiberijevega mosta smo se počasi vračali k našemu avtobusu. Na cestah in ulicah je v Riminiju velika gneča. Umikati se je treba trobečim avtomobilom in pri tem paziti tudi na kolesarje, ki se vozijo, kot da so sami na svetu.

Do San Marina, našega zadnjega cilja, nas je čakalo le še 30 km vožnje. Prav kmalu smo pred seboj zagledali goro Titano in na njej tri znamenite trdnjave. Avtobus se je vzpenjal, mi pa smo opazovali strmo pobočje, na katerem so bile prilepljene velike nove hiše. Že smo bili v tretji najmanjši evropski državi. Njeno celotno ozemlje meri le 61 km2. V staro mestno jedro smo se povzpeli peš po ozkih in zavitih ulicah in se navduševali nad prelepimi razgledi in bogato zgodovino. Povsod je tudi polno trgovin. Opazili smo celo vabilo k nakupu v slovenskem jeziku.

San Marino ni v evropski uniji, zato je njegovo celotno območje »duty free«, kar pomeni, da so cene tu veliko bolj ugodne kot v Italiji. Država danes slovi po bančništvu, elektroniki, keramiki ter po proizvodnji sira in vina. Ima vse, kar imajo veliki. Leta 2008 je bila uvrščena na UNESCO-v seznam svetovne kulturne dediščine.

Pred seboj smo imeli le še dolgo pot proti domu in poskrbeli smo, da ni bila prav nič dolgočasna. Po avtobusu je odmevalo naše petje, salve smeha pa so povzročale šale iz ust naših najbolj nabritih izletnikov.

Naša pričakovanja so bila izpolnjena. Izlet je bil tako lep, da ga bomo uokvirjenega za vedno shranili med naše najlepše spomine. Tudi zato, ker nas je povezal v prijetno prijateljsko druščino.

  Milka Rogelj

Ostale slike so v fotogaleriji.

Foto: Adi in Iva Slabe

Praznovanje dneva žena

Za nami je spet en lep prazničen dan. Osmi marec, dan žena. Čeprav nekateri menijo, da tega praznika ne potrebujemo več, v DU Litija nikoli ne pozabimo nanj. Strinjamo se, da ima ta praznik tudi v današnjih razmerah veliko težo. Upokojenci se tega dne družimo, obujamo spomine, razpredamo o problemih, spletamo nova prijateljstva in utrjujemo stara. Poskrbimo za veselo vzdušje, da težave, ki nas tarejo, zbledijo in vsaj za nekaj časa odpotujejo daleč, daleč.

Letos smo se družili v domači gostilni »Pri Janezu« v Veliki Štangi. Nam, ženskam, so praznovanje s svojo prisotnostjo polepšali tudi moški člani društva. Me pa nismo pozabile, da čez dva dni praznujejo tudi oni. Drobne nagajivosti in zbadljivke so bile zavite v prelepo misel: Radi se imamo.

Da nismo ostali le pri besedah, sta za veselo, praznično vzdušje poskrbela brata Andrej in Matej. Čeprav še najstnika, sta iz harmonike in tube izvabljala melodije, ki so nas popeljale v leta naše mladosti.

Dan se je že prevesil v noč, ko smo se z avtobusom vračali v Litijo. Napajal nas je občutek sreče. Ker je njeno bistvo skrito v nas samih, smo ji spet enkrat dali priložnost in radostno je privrela na dan. Naj ostane tako vse do našega naslednjega druženja.

Milka Rogelj

© 2010-2015 Društvo upokojencev Litija | Ureja Martina Kralj, oblikovanje in postavitev Adi Slabe