Izlet na Hrvaško

Člani DU Litija smo se 14. maja 2015 odpravili na izlet v našo sosednjo državo Hrvaško. Iz Litije smo se odpeljali skozi Zagorje, Trojane do prvega kratkega postanka na Tepanjah. Nadaljevali smo vožnjo proti Ptuju (mimogrede smo se nekaj podučili o mestu) in se po južni obvoznici zapeljali po novem Puhovem mostu, ki prečka Dravo. Na tem mestu je že akumulacijsko jezero, ki ga imenujejo Ptujsko jezero in je široko  300 metrov in globoko 5 m. Ime nosi po Janezu Puhu, izumitelju koles, motociklov in avtomobilov – Janez Puh je bil rojen v Slovenskih goricah, delal pa je v sosednji Avstriji.

Pot nas je vodila proti vzhodu in kmalu smo zagledali Grad Borl, ki je zaradi svoje strateške lege ob ogrsko-hrvaški legi od nekdaj igral pomembno vlogo. Tu je bila obmejna postojanka in grad je stal že v začetku 12. stoletja ali celo prej. Lastniki so se pogosto menjali, med 2. svetovno vojno so ga Nemci spremenili v zbirno taborišče za slovenske rodoljube, po vojni je grad prešel v splošno ljudsko premoženje in je bil nekaj časa zavetišče za vojne sirote. Pozneje so v njem odprli hotel in restavracijo in ju po letu 1980 zaprli. Danes je prazen in zapuščen v lasti države Slovenije. Letos so domačini ustanovili Društvo za oživitev gradu Borl z namenom za čimprejšnje učinkovito reševanje usodi prepuščenega in propadajočega kulturno zgodovinskega spomenika v občini Cirkulane. Člani društva so dosegli, da sta si dva poslanca prišla ogledat grad in da jih je nato sprejela ministrica za kulturo ter jim obljubila kar izdatno finančno pomoč.

Pred Borlom smo se ustavili v Hiši usnja in Gostišču Herman, kjer smo imeli jutranji prigrizek in kavo ali čaj. Imeli smo priložnost, da si ogledamo usnjeno konfekcijo–žensko in moško, ter motociklistično opremo in avstrijske narodne noše. Lastnik gospod Herman se je pozdravil z enim našim članom DU, s katerim sta sodelovala v času obratovanja šmarske usnjarne.

Nadaljevali smo pot čez mejni prehod Zavrč – Dubrava in mimo gosto posejanih vasi na čisti ravnini po tridesetih kilometrih prispeli v Varaždin. Tam nas je pričakala lokalna vodička in z avtobusom smo se zapeljali po zahodnem in južnem  predelu mesta, kjer smo videli nekaj novejših pomembnih zgradb, šolska središča, itd. in prispeli do starega mestnega središča.

 

Tisto, po čemer se Varaždin razlikuje od drugih mest, je njegova izjemna spomeniška in umetniška  dediščina z najbolje ohranjeno baročno urbano celoto. Ob kompleksu starega gradu so na relativno majhnem prostoru ostale ohranjene palače, ena najstarejših evropskih hiš, druge pomembne javne zgradbe, razkošne hiše in vile, zgrajene v obdobjih baroka, rokokoja, klasicizma in secesije, se upravičeno pohvalijo Varaždinci. Mesto Varaždin je prvič omenjeno leta 1181, leta 1209 je dobilo mestne pravice in se razvijalo kot tipično srednjeveško mesto. Marija Terezija je leta 1767 ustanovila hrvaški kraljevski svet, prvo sodobno hrvaško vlado in za njen sedež izrecno določila Varaždin, ki je s tem postal glavno mesto kraljevine Hrvaške, Slavonije in Dalmacije. Podoba Varaždina se je zelo spremenila in iz mesteca obrtnikov in trgovcev je postal središče hrvaške politične, gospodarske in kulturne elite. V tem času so zgradili tudi večino palač in javnih zgradb ter Varaždinu dali urbano podobo baročnega mesta, ki se je ohranila do danes. Status glavnega mesta je izgubil po devetih letih, ko je nepazljivemu dečku iz rok padel prižgani tobak, vnela se je stavba polna sena, požar se je razširil in pogorelo je 80 odstotkov vseh zgradb. Mesto so zapustili ban, člani kraljevskega sveta in sabora, plemiči in številni meščani. A ostalo jih je dovolj, da so mesto obnovili in je ponovno zaživelo.

»Na plac« in na »špancir« - tržnica ali plac je še vedno v polnem razcvetu. Mi smo bili v mestu v četrtek, ko imajo tedenski semanji dan in je bilo še posebej živahno. Vsako leto pa imajo zadnjih 10 dni v avgustu »špancir fest«, ko stari del mesta zaprejo za promet, po ulicah in trgih je mnogo ansamblov od guslarjev do najmodernejših izvajalcev in raznih gledališč, ljudje pa se oblečejo v staromodna in baročna oblačila in se sprehajajo, plešejo in uživajo. Značilni za stari del Varaždina so tudi angelčki na pročeljih mnogih stari zgradb in »firbec« okna, skozi katera so opravljivke opazovale dogajanje na cestah.

Kar malo utrujeni od ogleda starega mestnega jedra smo se napotili v znano gostilno Verglec, kjer smo imeli rezervirano kosilo. Zelo prijazno so nas sprejeli in postregli z okusno (in obilno) hrano in dobrim vinom.

Napotili smo se še na »groblje« - varaždinsko pokopališče, kjer je bil leta 1773 evidentiran prvi pokop, kasneje pa je bilo pokopališče spremenjeno v park. Pokopališče je več stoletij dom mnogih poznanih in nepoznanih Varaždincev. Pokopališče je zaščiteno 1966. leta kot spomenik vrtne kulture in pokopališče kot celota, od leta 2003 pa je član Združenja znamenitih pokopališč Evrope. Danes je na pokopališču posajenih preko 10.000 thuj, pravilno oblikovanih v geometrijska telesa, množica brez, javorov, jesenov, magnolij, nizkih grmovnic, itd.

Pot smo nadaljevali mimo zahodnega dela Varaždina v smeri jugozahoda skozi naselja Nedeljanec, Vidovec, Ivanec  in druga manjša ter prispeli do Lepoglave.Tu smo imeli predviden postanek, vendar nam vreme ni bilo naklonjeno in smo hiteli naprej. Lepoglava se sestoji iz 16 naselij in je prvič omenjena leta 1399, 1400. leta pa je bil ustanovljen samostan Sv. Pavla – pavlinski samostan, ki je postal zibelka kulturno – izobraževalnega in znanstvenega dela. V Lepoglavi so imeli prvo gimnazijo, prvo univerzo na Hrvaškem, v Lepoglavi so zagovarjali 95 doktorskih dizertacij,… Pavlinci (katoliška kongregacija) so bili ustvarjalci hrvaških knjig, vzgojitelji, svetovalni delavci, kiparji, slikarji,… Leta 1786 se z ukazom ukinja pavlinski red in tako zamre vse kulturno in znanstveno delo, Pavlini pa so bili pregnani iz Lepoglave. V sredini19. stoletja je samostan spremenjen v zapor, ki še vedno ostaja osrednja hrvaška kaznilnica.

Danes je Lepoglava poznana po lepoglavski čipki »čipka na batiče« - klekljanje in je izvirna hrvaška čipka, dana na Unescov reprezentativni seznam dediščine. Vsako leto prirejajo mednarodni festival čipke, ki bo letos od 17. do 19. septembra in Slovenija bo imela posebno častno mesto. Na vzhodnem delu Lepoglave je zavarovano območje poldragih kamnov - lepoglavski ahat – in edini ohranjeni fosilni vulkan na Hrvaškem.

 

Ob reki Bednji se peljemo naprej skozi kraj Bednja proti Trakoščanu , našemu zadnjemu cilju. Grozijo nam črni oblaki, zato hitro zapustimo avtobus in se povzpnemo na grad.

Grad Trakoščan se nahaja na severozahodnem delu Hrvaškega Zagorja odmaknjen od večjih mest med Maceljem, Ravno Goro in Strahinčico ter je istočasno kulturno zgodovinski spomenik in naravno  krajinsko okolje. Trakoščan je ena najlepše oblikovanih in vzdrževanih parkovnih celot z bogatim rastlinstvom. Sam grad je postavljen sredi romantičnega parka na visokem stožastem hribu, ki se dviguje nad jezero. Grad je bil večkrat gradbeno spreminjan in dograjevan do sedanje oblike. Nastal je v 13. stoletju in doživlja usodo drugih gradov. Najprej so bili neznani lastniki, prvi znani lastniki so grofi Celjski, menjavajo se razni gospodarji, sredi 16. stoletja pa pride v last Draškovičev, ki ga imajo v lasti s krajšo prekinitvijo vse do 2. svetovne vojne. Leta 1944 je grad nacionaliziran, muzejska postavitev pa se začne urejati po fazah v letu 1952. Od notranjih celot je treba posebno poudariti viteško in lovsko dvorano, glasbeni salon, atelje slikarke Julijane Erdody Drašković kakor tudi druge zbirke, razmeščene po ostalih prostorih. Zlasti je potrebno poudariti orožje od 15. do 19. Stoletja. Med ohranjenim pohištvom je najbolje ohranjeno iz 19. stoletja, posebno izdelano za prenovljen dvorec, kjer posamezni kosi nosijo tudi družinski grb. Še veliko bi bilo za pisati, vendar je premalo prostora. Priporočam ogled Gradu Trakoščan, Varaždina in Lepoglave.

Zapustili smo Grad Trakoščan po severni strani in se po novi cesti spustili do mejnega prehoda Lupinjak – Dobovec in mimo Rogatca, Rogaške Slatine, Šmarja Šentjurja do Stopč pri Grobelnem na krajši  postanek. Nadaljevali smo proti avtocesti do Dramelj in naprej skozi Trojane in Zagorje v Litijo.

Malo utrujeni , vendar zadovoljni z novimi vtisi smo se poslovili in zaželeli še podobnih izletov.

 

Tekst: Joži  Cividini

Fotografija: Boris Erman, Slavi Janež

© 2010-2015 Društvo upokojencev Litija | Ureja Martina Kralj, oblikovanje in postavitev Adi Slabe