Poezije

Simon Gregorčič (1844-1906)

 

Prijateljev vernih sem mnogo imel,

a šli so vsi skoraj pred mano,

ko suhemu deblu za listom so list

odpadli mi rano.

 

Na grobih teh dragih se bridko solzim,

ko bližam življenja se zimi –

kaj tukaj osamljeno deblo, stojim ?

rad spal bi med njimi.

 

Kjer lastovke gnezdijo

Ko sem bil še deček bosonog,
oče me objel je nalahno,
pod ostrešje mi z ljubeznijo
je pokazal gor z roko:

"Spet vrnile so se lastovke,
to za nas je pravi blagoslov,
ne pozabi na besede te,
ki naj čuvajo naš rodni krov."

 

Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
življenje prinašajo
z daljnega sveta.
Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
družini podarjajo
srečo brez gorja.

V naši hiši vsako zdaj pomlad
čakamo na prve lastovke ...
Ko spet prilete do naših trat,
vsakdo naskrivaj oddahne se ...

Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
življenje prinašajo
z daljnega sveta.


Kjer gnezdijo lastovke 

https://youtu.be/EDnWYKyzVfM

DREVO

Ciril Zlobec

Vedno raslo je navzgor,
priznavalo samo pomlad,
in dež in sneg in težki sad
pritiskali so ga v zemljo,
a drevo
raslo je vedno navzgor,
poznalo eno samo strast:
upor,
ki mu dajal je moč in rast !

Drevo,
raslo vedno je navzgor,
ko je omagalo,
bilo ni več drevo.

 

© 2010-2023 Društvo upokojencev Litija | Ureja Iva Slabe, oblikovanje in postavitev Adi Slabe