Ekskurzija Literarne skupine in Bralne značke

Trst, Sežana, Tomaj

Četrtek 13. oktobra je bil prijeten dan in nihče ni na glas izrekel pomislek, da zaradi trinajstice, ne bi bil uspešen.

Člani Literarne skupine, ki tudi beremo za priznanje Srčni bralec ter nekaj drugih članov, smo se podali na pot do Trsta. Tu je bil naš prvi načrtovan postanek. S slovensko vodičko smo se dogovorili, da si pogledamo in obiščemo tisto, kar je v mestu predvsem slovenskega in si seveda ogledamo Trst z malo višjega razgledišča. To je bil grič Sv. Justa.

Raziskovanje smo začeli na trgu Oberdan in vstopili v Tržaško knjižno središče z zelo bogato izbiro slovenskih leposlovnih in šolskih knjig. Tu prebira časopis Boris Pahor in tu prirejajo klepete ob kavi s slovenskimi ustvarjalci.

In kaj je bilo izrečenega ob slavnostnem odprtju:

Tržaško knjižno središče kot simbolni prostor

V Tržaškem knjižnem središču se bodo prepletali programi prodaje slovenskih in italijanskih knjig, revij, učbenikov, priročnikov, zemljevidov, izdelkov domače obrti. »Tržaško knjižno središče postaja simbolni prostor, v katerem se lahko srečujejo različne ideje. V Trstu doslej takega prostora ni bilo. Tudi na splošno mislim, da bo v bodoče treba razmišljati o vzpostavljanju takih prostorov povsod v našem zamejstvu, kjer bi se dejansko lahko nemoteno srečevale in prepletale tako različne ideje kot različni pogledi na življenje,« je med drugim dejala Irena Vadnjal, sekretarka na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. »Mislim, da bo Tržaško knjižno središče tisti prostor, ki bo ponudil in omogočal, da se na enem mestu ljudje neobremenjeno srečujejo, izmenjujejo poglede, ne glede na to, kateremu narodu ali ideologiji pripadajo. Torej nevtralen prostor, ki je popolnoma odprt za vse.« Središče bo postalo okno, skozi katero v Trst in Italijo vstopa Slovenija, in okno, skozi katero v Slovenijo vstopata Trst in Italija.

Vstopili smo tudi v avlo Narodnega doma.

Narodni dom v Trstu je bilo večnamensko poslopje, ki so ga zgradili v letih od 1901 do 1904 po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. V preteklosti je gostilo številne slovenske organizacije, med njimi društvi Sokol in Edinost, pa tudi gledališče, hranilnico, kavarno in hotel. Kot simbol slovenske navzočnosti v mestnem središču je bilo trn v peti italijanskim nacionalistom in fašistom, ki so ga zato 13. julija 1920 napadli, požgali in uničili.

Med letoma 1988 in 1990 je bil Narodni dom obnovljen. V obnovljenem poslopju na ulici Filzi 14 je zdaj sedež Visoke šole modernih jezikov za tolmače in prevajalce, del Univerze v Trstu, od sredine leta 2004 pa gosti tudi slovensko informativno središče.

Pot nas je nato vodila mimo impozantnih stavb, šli smo čez most Ponterosso in pozdravili Jamesa Joysa. Kot zanimivost naj omenim, da je z ženo Noro eno noč preživel tudi v Ljublajni:

Z Noro se je 1904. leta preselil (iz Priza) - najprej v Pulj na Hrvaško, kjer je dobil službo kot učitelj angleščine.

Po šestih mesecih se je par že preselil v Trst in po poti je Joyce postal tudi del slovenske kulturne zgodbe. Ko sta potovala z vlakom proti Trstu, sta pomotoma izstopila na ljubljanski železniški postaji in tam preživela noč, na ta dogodek pa od leta 2003 spominja tudi umetniško delo Jakova Brdarja na prvem peronu železniške postaje. Slovenski pisatelji in pisateljice so svoj pogled na Joyceovo prečuto noč v Ljubljani opisali v leta 1994 izdani zbirki kratkih zgodb Noč v Ljubljani.

Mestno popotovanje smo zaključili na trgu, pred katerim stoji pomol Audace (Molo Audace), ki sega precej daleč v morje, na katerega te kar samo zanese, ko se sprehajaš po nabrežju, in je idealen kraj za krajši sprehod. Pomol so zgradili sredi 18.stoletja in ga poimenovali San Carlo (Molo San Carlo). Ko je 3. novembra 1918, po koncu vojne, v mesto priplul italijanski (torpedni) rušilec "Audace" in se privezal prav ob ta pomol, so le tega preimenovali v Audace. In tu je nastala tudi Kettejeva Na molu San Carlo.

Na grič Sv. Justa smo se peljali, od tam pa nas je pot zanesla na našo drugo postajo, v Sežano, kjer so nas lepo sprejeli v Kosovelovi knjižnici Sežana. Med drugim smo videli prevode Kosovelovih del v različne jezike.

In kje bi lahko lepše zaključili kulturno, strokovno ekskurzijo, kot v Srečkovem Tomaju, kjer nas je sprejela prijazna gospa Dragica, ki je Kosovelove poznala.

Na Kosovelovi domačiji v Tomaju je z družino prebival znani slovenski avantgardni pesnik Srečko Kosovel. Zgrajena je v slogu predmestnih vil po naročilu Antona Kosovela.

Danes je Kosovelova domačija urejena kot spominska zbirka družine Kosovel. Tu je pesnik preživel le delček svoje mladosti in 27. maja 1926 tudi umrl, star le 22 let. Pokopan je na pokopališču v bližini hiše, kjer počivajo vsi Kosovelovi, razen Srečkove sestre Karmele.

V hiši lahko občudujemo delno ohranjene osebne predmete ter stanovanjsko opremo kraškega pesnika in njegove družine. V hiši je še vedno čutiti srce te družine, ki, žal, ne šteje nobenega potomca več.

Kosovelova domačija stoji ob glavni cesti Sežana - Nova Gorica, kot zadnja stavba na desni v smeri proti Novi Gorici.

Dan se je prevesil v pozno popoldne, ko smo se odpeljali proti domu z neizbrisljivimi vtisi.

Milena Dimec

DU Litija

Naslov:
Jerebova ulica 3,
1270 Litija

Telefoni:
01 89 83 923
0590 32 106
040 983 988

E-mail:
info@dulitija.si

TRR: SI56 6100 0000 9412 063 pri Delavski hranilnici
Število ogledov:
1171805

© 2010-2015 Društvo upokojencev Litija | Ureja Martina Kralj, oblikovanje in postavitev Adi Slabe