PRAZNIČNI ČAS NEKOČ IN DANES

Za mnoge od nas prihajajo najlepši dnevi leta, božično novoletni prazniki. Res je, da bodo letos povsem drugačni in res je tudi, da je največja, če ne edina želja večine, da se corona končno poslovi in da se življenje znova vrne v stare tirnice. Kljub vsemu smo prepričani, da se, ne glede na vse okrog nas, v tem prednovoletnem času v srcu vsakega posameznika prebudi želja po dobroti, sreči in bližini tistih, ki so nam blizu.
Ko se spomnimo časov iz naše mladosti, ko ni bilo obilja in ni bilo tolikšnega blišča, se mi starejši zavemo, da smo takrat v praznikih zares uživali in se jih resnično veselili. Darila so seveda vedno bila, tudi takrat, težko pričakovana. Bila pa so skromna, večinoma narejena doma, vendar smo se vsakega posebej iskreno razveselili.
Bili so pač drugi časi, boste rekli. To je res, vendar se nam zdi vredno, da si preberete odlomek iz nove knjige Literarne skupine DU Litija , Utrinki iz našega življenja, kjer članica literarne skupine opisuje svoje doživljanje praznikov iz petdesetih let prejšnjega stoletja.

Decembrski prazniki so se mešali z domačim praznikom kolin. Čakali smo mraz, da so meso in koline počakali v kleti na hladnem. Takrat smo ves december jedli krvavice in godlo od njih; kolikor smo si jih želeli, smo jih bili že kar malo naveličani. Mislim, da smo le za božično kosilo spekli kakšen kos mesa in kislo zelje ali repo z žganci. Kakšnih posebnih priprav z drugo praznično hrano ni bilo. Stara mama je spekla le šarkelj, največkrat s suhim sadjem in mislim, da iz istega testa, še poseben hlebec kruha, ki ga je okrasila s svaljkano kitko ob robu in počez. To je bil poprtnik, ki je ostal, zavit v dvojni beli prt, na mizi do 6. januarja, dneva Svetih treh kraljev in smo ga takrat pri zajtrku slastno pojedli.
V pripravi jaslic, ki smo jih postavili v bogkov kot sem z velikim veseljem sodelovala tudi jaz, največkrat sva jih delali skupaj s teto, po desetem letu pa že tudi sama. Mah za jaslice smo nabrali že prej, da se je malo osušil. Kasneje so, predvsem zaradi mene, ki sem bila edini otrok v družini, postavili tudi novoletno jelko, ki sva jo z mamo okrasili z doma narejenimi piškoti, privezanimi na nitke sukanca, včasih tudi s svetlečimi bonboni, vse skupaj sem počasi zobala do svečnice, ko smo drevesce in jaslice pospravili.
V adventnem času smo nekaj več hodili k maši, predvsem pa veliko molili doma, rožni venec v celoti vsak večer, kleče ob veliki mizi. Na božični večer smo po molitvi odšli k polnočnici v uro in pol oddaljeno cerkev v sosednjo vas Hotič. Hoja, največkrat po snegu, je bila res čudovita, saj so se kristali zasneženih in poledenelih dreves in grmovja svetlikali v soju lune. Sneg pod nogami je škripal, mrzel sneženi veter je bičal v obraz. In potem kar dolga polnočna maša, med katero smo, skupaj z zborom, peli božične pesmi. Domov smo se vrnili pošteno prezebli, spili topel čaj, se ob peči še malo pogreli, in se komaj do jutra ogreli v postelji.
Novo leto ni predstavljalo posebnega praznika, mislim, da smo si zjutraj voščili, za kosilo pa skuhali kos prekajenega mesa, skupaj z zeljem ali repo in žganci, je bil zelo nasiten obed. Včasih so se 2. januarja oglasili tudi sorodniki iz Ljubljane in takrat je bila pojedina in družba malo večja.

Z veliko željo, da ostanemo tudi v novoletnem času razumni in poskrbimo za svojo osebno varnost, vse zato, da se nam leto 2021 prične v sreči, zdravju in znova normalnem življenju, vam voščimo prijetne praznike in VSE DOBRO v letu, ki prihaja.

DU Litija

Naslov:
Jerebova ulica 3,
1270 Litija

Telefoni:
01 89 83 923
0590 32 106
040 983 988

E-mail:
info@dulitija.si

TRR: SI56 6100 0000 9412 063 pri Delavski hranilnici
Število ogledov:
1652340

© 2010-2015 Društvo upokojencev Litija | Ureja Martina Kralj, oblikovanje in postavitev Adi Slabe