Petek, 2. junij. Teden litijskih upokojencev se je že nagibal proti koncu in na vrsti je bil piknik.

Veselje, smeh, zabava in prijateljsko druženje so zamenjali resno tematiko, s katero je DU Litija v prvih dneh tega tedna stopilo na pot reševanja problemov starejših občanov. Tokrat problemov ni bilo.

Na vabljivo pripravljenem prostoru pred Ribiškim domom se je zbralo lepo število članov. Pozdravu predsednice Irene Kramar so sledile prijazne besede župana Francija Rokavca, pozdravne besede pa sta vsem udeležencem namenila tudi predsednika DU Gabrovka in Društva invalidov Litija – Šmartno. Sledili so še rezultati športnih tekmovanj s poudarkom na ribiških dosežkih.

Za razgibano dogajanje sta skrbela Dušan in Peter z veselimi vižami, ki sta jih izvabljala iz svojih inštrumentov. Nekaj humorja je v vlogi Karlovega odposlanca spet natresel Lojze, veselo razpoloženje pa je dopolnjevala tudi sreča, ki je doletela vsakega, ki je kupil srečko.

Popoldne se je počasi iztekalo, z njim tudi naše druženje. Bilo nam je lepo. Nihče ni odšel domov čemeren.

Tekst: Milka Rogelj

Fotografije: Milan Amon                                                          

Čas veselja in lepih želja. To je december. Ko se prelomi v svojo drugo polovico, DU Litija povabi svoje člane na praznovanje z namenom, da skupaj naredimo majhno »inventuro« leta, ki se izteka in se ozremo naprej, v leto, ki prihaja. Vse skupaj pa povežemo z dobro voljo v lep in zabaven večer.

16. decembra se je prav to zgodilo na Turistični kmetiji Fajdiga v Temenici. Kratek in prisrčen pozdrav predsednice Irene Kramar je dal slutiti, da se bo ta večer veliko dogajalo.

In kaj vse  se je nabralo v programu?

Glavno vlogo je imel ansambel Zimzelen. S poskočnimi melodijami nas je vabil na plesišče. In spet se je izkazalo, da leta, pa čeprav seniorska, niso ovira za živahnost in veselo razpoloženje.

 Ko je stopil pred mikrofon naš član Mato, je zavladala tišina. »Zlati glas Litije« je pobožal naša ušesa in izzval dolg aplavz.

Tudi brez življenjskih modrosti nismo ostali. Natrosil nam jih je kar eden od domačinov z bližnjega Debelega hriba.  V njegovi preobleki se je spet skrival Lojze, ki nam je dogajanje že nekajkrat hudomušno popestril.

Obiskal nas je tudi dedek Mraz.  Še vedno je zelo prijazen mož. Njegova siva kučma in bela brada se v teh nekaj minulih  letih, ko ga je nadomeščal Božiček, nista prav nič spremenili. In po stari navadi nas je tudi obdaril ter vsakemu  stisnil roko in zaželel srečno 2017.

Da nas je dobri mož sploh našel, velja zahvala naši članici Martini. Povedala mu je, kje točno smo in  mu ponudila tudi svoj prevoz. Kaj ne bi! V suknji dedka Mraza  je bil kar njen Miro, prijazen in delaven član DU Litija.

Odmori so bili namenjeni klepetu med prijatelji  ter igram spretnosti. Dva para  sta se pomerila v »slalomu« med steklenicami, sledilo pa je tekmovanje v »balinanju«. Zmagovalci so si prislužili sladke nagrade.

Praznovanje smo zaključili s »plesom srčkov« .

Ponovno se je izkazalo, da nam takšno druženje odganja skrbi, bolečine, osamljenost in tudi kakšno še neizrečeno tegobo. Tisti, ki jim je leto 2016 prizanašalo s problemi in težavami, pa so dobili potrditev, da jim njihov optimistično naravnan kompas kaže pravo pot.

Srečno, prijatelji!

 Milka Rogelj

Kaki, eksotični sadež,  zelo zdrav in sladko vabljiv. Največ kakija v Sloveniji pridelajo v Strunjanski dolini. Pridelovalci tega čudovitega sadeža so se spraševali, kako ga približati ljudem, saj ga večina Slovencev bolj slabo pozna. Skupaj s strokovnjaki Kmetijske svetovalne službe so prišli do zamisli o prazniku kakija. Že več let ga organizirajo v  sredini novembra. Trije dnevi so prepleteni s strokovnim, kulturnim in zabavnim programom.

Letos smo se praznika udeležili tudi člani DU Litija. V Strunjan smo se odpeljali v petek, 18. novembra. Ob morju, na glavnem parkirišču, se nam je korak najprej ustavil ob stojnicah, ki so, kljub oblačnemu vremenu, žarele v oranžni barvi. Kamor si se ozrl, povsod kaki. Kogar je zanimalo, je lahko izvedel veliko zanimivega o njem in tudi o njegovi pridelavi. Ugotovili smo, da ga res slabo poznamo. Vemo, da so kakiji trdi in trpki in mehki umedeni. Vse drugo so za nas že pretirane podrobnosti. Pa smo izvedeli, da po svetu raste 2000 sort, Strunjančani pa jih poznajo okoli 20. Najpogostejša je sorta TIPO.

Strunjanske žene in dekleta so pod belo platneno streho velikega šotora poskrbele za kulinariko: kakijeva krostata, kakijev štrudl,  kakijev sladoled, kakijev narastek, kakijeva marmelada, kakijev čips,… V ponudbi so bili tudi bomboni s kakijevim polnilom in čokolada s kakijem. Bogato je bila založena tudi stojnica s soljo, ki so jo pridelali v obnovljenih strunjanskih solnih poljih.

Zanimivo je bilo prisluhniti otvoritvenim govorom. Vsi po vrsti so izražali potrebo po boljšem poznavanju in prodaji kakija na domačem trgu. V blagoslov tega sadeža pa je bila vpletena želja po ohranjanju narave in Zemlje, kot edinem skupnem domu vseh nas.

Po ogledu obnovljene solinarske hiše in kratkem sprehodu ob morju smo se odpeljali v Hrastovlje, kjer nas je čakalo okusno istrsko kosilo. Kdor je želel, si je lahko ogledal tudi Mrtvaški ples v njihovi cerkvi sv. Trojice.

Ob vračanju domov je v prtljažniku avtobusa prevladovala oranžna barva. S hrano bogov, kot tudi imenujejo kaki, se bomo sladkali vse tja do zime, samo malo bo treba potrpeti, da se sadež omehča.

Milka Rogelj

Fotografije: Slavi Janež, Martina Lamovšek

V sredo 5. oktobra 2016 smo se člani Društva upokojencev Litija odpeljali na izlet "V neznano". Izletniška sekcija organizira izlet pod tem nazivom vsako leto  in zanimanje za ta izlet je precejšnje. Tako je bil tudi letos avtobus poln in vse udeležence je zanimalo kam se bomo odpeljali. Vsakdo je dobil nagradni vprašalnik o cilju izleta. Obetal se nam je lep sončen dan, kar je tudi pripomoglo k dobri volji.

Peljali smo se mimo Ljubljane do Divače, kjer je bil prvi postanek za jutranjo kavo. Tu se nam je pridružil lokalni vodnik, ki nam je razkril, kam nas bo vodila nadaljnja pot in kje bo cilj izleta. Namen izleta je bil doživeti Kras, tako slovenski del kot italijanski del v zaledju Trsta, kjer so slovenske vasi. Kras, ta apnenčasta pokrajina, že dolgo let privlači ljubitelje naravnih in kulturnih lepot. Peljali smo se mimo kraških vasi Tomaj, Dutovlje, Kobdilj in Štanjel do Kobjeglave, kjer smo se ustavili.  Tu so nas pričakali v manjši družinski pršutarni Ščuka. Na dvorišču, ki mu Kraševci rečejo "borjač", raste velika bela murva, stara več kot 250 let. Njihovi predniki so jo uporabljali za gojenje sviloprejk. Povabili so nas v pršutarno in nam predstavili proces sušenja pršuta in nam zaupali, kako prepoznati kakovost pršuta. Pri njih prehaja tradicija sušenja pršuta iz roda v rod. Sledila je degustacija pršuta, ki smo ga poplaknili s teranom.

Pot smo nadaljevali k zamejskim slovenskim  vasem v zaledju Trsta. Ustavili smo se v vasi Križ (Santa Croce), kjer smo si ogledali novo odprti ribiški muzej, kjer je razstavljena bogata zbirka stare ribiške opreme in fotografij, ki prikazujejo zgodovino slovenskih ribičev v tem delu Tržaškega zaliva. Celotna vas se je ukvarjala z ribištvom. Po letu 1954, ko je bil zadnji ulov tunov, je ribištvo v vasi zamrlo zaradi neugodne politike italijanske vlade do slovenskih ribičev in  komercialnega ribarjenja z modernimi ribiškimi ladjami, kar je povzročilo zmanjšanje količine rib na tem delu Jadranskega morja.

Nato smo se zapeljali skozi vas Prosek in se sprehodili po delu Napoleonove ceste do razgledne točke s pogledom na celotni Tržaški zaliv. V lepem sončnem vremenu smo imeli razgled od gradu Miramare in Trsta vse do slovenske obale.

Zadnji postanek v zamejstvu je bil v vasi Bazovica. Obiskali smo spomenik bazoviškim žrtvam, kjer so Italijani 5. septembra 1930 ustrelili 4 člane tajne organizacije TIGR, ki se je borila proti tiraniji fašistične Italije nad Slovenci in slovenskemu jeziku.

Po prihodu na slovensko stran smo se ustavili v Senožečah, kjer nas je v gostišču Stari grad že čakalo kosilo. Ob prijetni glasbi smo tudi zaplesali. Izžrebali smo 2 nagrajenca, ki sta pravilno odgovorila na nagradno vprašanje. Nagradi sta bili dve: glavna in tolažilna. Prva je bila "bolj resna", druga pa "bolj za hec". Njena prejemnica nas je z njo nasmejala do solz.

Ob besedi Kras pomislimo na teran, pršut in burjo in vsi smo se strinjali, da so se na tem izletu prepletle vse njegove značilnosti. Skupaj smo preživeli še en lep, prijeten dan.

Alojz Kavčič

Člani Društva upokojencev Litija smo se 12. septembra 2016, že šestnajsto leto zapovrstjo, odpeljali na trgatev grozdja  v Vipavsko dolino na turistično vinogradniško kmetijo Malovščevo, Remec Garbari, v Vitovljah.

Gospodar, Milan, nas je prijazno sprejel in na mizah je že bila okusna malica – domače mesnine in dobra kapljica. Z avtobusom smo se odpeljali v oddaljeni vinograd, kjer smo preoblečeni v delovna oblačila pridno polnili posode z grozdjem. Bilo je zelo vroče, a je gospodar poskrbel za ustrezno ohlajeno osvežilno pijačo. Po okusnem kosilu in kratkem počitku smo nadaljevali s trgatvijo in po gospodarjevi oceni  skupaj nabrali približno 15 ton.

Ko smo se vrnili v gostilno, smo povečerjali in medtem je za prijetno vzdušje poskrbel odličen harmonikar in pevec, ki nas je spremljal do konca našega druženja. Težko delo je imela komisija za izbiro kraljice trgatve, kajti ženske so se izredno trudile v vinogradih, in je po tehtnem razmisleku razglasila kraljico trgatve 2016 gospo Vero Tišler in dve spremljevalki Slavico Janež ter Cveto Štangar. Nadaljevali smo z ogledom vinske kleti, kjer nam je gospodar Milan razložil postopke kletarjenja in poskusili smo mošt iz grozdja, ki smo ga nabrali dopoldne in še nekaj drugih vin. Dobili smo vino po izbiri - belo ali rdeče - za domov in ga še nekaj nakupili.

Zadovoljni smo bili oboji, tako mi kot gospodar, z uspešno opravljenim delom – mi pa tudi zaradi prijaznosti in dobre postrežbe.  Dogovorili smo se, da se prihodnje leto spet srečamo.

Organizator izleta: Zdravko Klarič
Fotografije: Slavi Janež

Društvo upokojencev Litija ima za seboj že dolgo in aktivno življenje. Od njegove ustanovitve je minilo že 65 let. Praznovanje jubileja je potekalo preko celega tedna, od 5. do 9. septembra. V tem tednu so se zvrstile različne dejavnosti, prijateljskemu druženju članov in simpatizerjev društva pa je bilo namenjeno četrtkovo popoldne.

Na prostoru pred Ribiškim domom je bilo tega dne veliko dobre volje, zazvenelo je petje društvenega mešanega zbora pod vodstvom zborovodkinje Marjane Kolar, odmevali so zvoki harmonike in kitare. Za pozdrav je poskrbela predsednica Irena Kramar, prijazne in vzpodbudne besede pa je udeležencem namenil tudi župan  Franci Rokavec.  Za objavo rezultatov in uspehov doseženih na športnih tekmovanjih je poskrbel Mirko Plaznik, vodja športne sekcije. Zmagovalci so dobili lepe pokale.

Lepe nagrade so si prislužili tudi sodelujoči na zabavnem ocenjevanju teže krače in dolžine zvite vrvi. Nagrado Frizeraja Saška iz Šmartna pri Litiji pa je dobila plesalka, ki si je prva zbrala soplesalca in se z njim zavrtela po plesišču.

Z modrostmi, ki izhajajo predvsem iz lastnih bogatih izkušenj z ženskami, nas je spet zabaval Serpetinšek. V njegovo vlogo se je ponovno vživel Alojz  Kavčič.

Za dobro počutje je bilo poskrbljeno tudi z dobrotami z žara in prijazno postrežbo. Harmoniki in kitari so se pridružile še razigrane orglice, spremljevalne zvoke bobna pa  je iz velike kartonaste škatle izvabljala velika, lesena kuhalnica. Število plesnih parov se je povečevalo, živahnost na plesišču se je stopnjevala. Dobre volje je bilo v izobilju.

Naše tokratno družabno srečanje smo zaključili z upokojenskim pozdravom NIMAM CAJTA in z mislijo na sodelovanje v prihodnjih aktivnostih DU Litija.

Tekst: Milka Rogelj
Foto: Milan Amon

V sredo, 10. avgusta 2016, se je obetal vremensko slab dan,  litijski upokojenci pa smo se tega dne namenili na izlet v Avstrijo. Zgodaj zjutraj, ko se noč še ni povsem umaknila dnevu, smo se odpeljali proti  predoru pod Karavankami. Prve deževne kaplje so nas ujele še pred Jesenicami in nas pričakale tudi na avstrijski strani predora. Spremljale so nas tudi  po Turski avtocesti, ko pa smo se začeli dvigovati proti prelazu Felbertauer, so postajale vse redkejše. Naše poglede so  pritegnili zasneženi vrhovi Alp in številni slapovi, ki so se spuščali po strmih pobočjih.

Po prihodu v dolino Salzach je bil naš prvi postanek v Mittersilu, kjer je uprava Narodnega parka Visoke Ture zgradila informativno središče z muzejem.  V njem smo na zelo nazoren način spoznavali življenje v tem velikem narodnem parku ter vso pestrost rastlinstva in živalstva.  Posebno doživetje pa je bila video predstavitev parka  skozi letne čase. Imeli smo občutek, da potujemo skozi park, okrog nas pa so žuboreli potoki, grmeli so plazovi snega in kamenja, vmes pa ptičje petje.

Ko smo si v drugi sobi nadeli očala za tridimenzionalno geološko predstavitev tega narodnega parka, se nam je zazdelo, da bi se lahko kristalov in kamnin dotaknili z roko, le stegniti bi jo morali. V prostoru, prav na koncu muzeja, pa smo  preverili, da  je ogromen steber sredi sobe iz pravega ledu in da tokrat ne gre za iluzijo. Roke so bile mokre in mrzle, na tleh pa luža.

 Medtem je nehalo deževati. Pot smo nadaljevali ob reki Salzach vse do Krimmla. Od parkirišča  do znamenitih slapov smo se napotili peš. Dobrih 10 minut in že se je zaslišalo bučanje padajoče vode. Pogled na mogočen slap je nepozaben. Zaradi obilnega deževja, ki je prejšnji dan doletelo Avstrijo, je bilo vode še več kot ponavadi. Ker je pršelo na vse strani, se slapu nismo preveč približali. Hlad, ki je spremljal padajočo vodo, nam je lezel pod vetrovke, fotoaparati pa so v trajen spomin beležili veličastno sliko pred nami.

Naš naslednji postanek je bil Zell am See-ju, mestu ob jezeru z najbolj bistro vodo v Evropi. Ogledali smo si notranjost cerkve sv. Hipolita in se sprehodili do jezera. Našo pozornost so vzbudili številni Arabci, posebno še ženske v njihovih tradicionalnih oblačilih, burkah. Le zakaj jih je toliko?  Vodič Janez nam je pojasnil, da je Zellam See njihovo priljubljeno letovišče in ker so zelo bogati, zasedajo najbolj luksuzne in najdražje hotele v mestu. Prinašajo dober zaslužek, zato so tu dobrodošli gostje.

V našem izletniškem načrtu je bilo še mesto Wagrain, kjer smo obiskali grob duhovnika Josepha Mohra, avtorja besedila pesmi Sveta noč.

Lotevala se nas je že rahla utrujenost, zato nam je bila misel, da se vračamo domov, kar prijetna. Izlet nas je navdušil, videli smo veliko novega, doživeli veliko zanimivega.

 Tekst in fotografije: Mili Rogelj                                                                                                                         

Prijateljstvo je vrednota, brez katere svet ne bi bil lep. Da si je za prijateljstvo treba vzeti čas, poje pesem, tega pa se zavedamo tudi člani DU Litija. Že petnajsto leto pletemo in negujemo prijateljske vezi z DU Maribor–Tabor. Prva srečanja so bila namenjena merjenju moči v izbranih športnih panogah, zadnja leta pa prijateljstvo ohranjamo z družabnimi srečanji.

Na takšno srečanje smo se člani DU Litija odpeljali v četrtek, 16. junija. Povabljeni smo bili v Maribor.  Sprejem, ki so nam ga pripravili v DU Tabor, je bil zelo prisrčen. Na strehi njihove zgradbe smo najprej opazili velik napis DOBRODOŠLI, iz avtobusa pa smo izstopili ob zvokih njihove godbe na pihala. Prijaznemu pozdravu so sledili številni stiski rok. Beseda je dala besedo in razvil se je živahen klepet. Izmenjava mnenj in izkušenj je bila še posebno zanimiva ob ogledu  njihove  razstave ročnih del ter zdravilnih zelišč.

Zunaj je ves čas  igrala godba in najprej zvabila posameznike, da so zaplesali, nato pa je roka prijela roko in sklenili smo velik krog, ki se je v ritmu glasbe vrtel na ploščadi pred DU Tabor.

Veselo razpoloženje je prekinilo povabilo za odhod na Pohorje. Z avtobusom smo se zapeljali do spodnje postaje Pohorske vzpenjače, od tam pa se na nadmorsko višino 1042 m povzpeli z gondolo. Imeli smo krasen razgled. S pogledom smo lahko objeli cel Maribor in njegovo širšo okolico. Da je bilo vse še lepše, je poskrbelo tudi lepo, sončno vreme.

Ob vrnitvi v prostore DU Tabor nas je že čakalo kosilo, nato pa sta oba predsednika, Franc Slavinec  in Irena Kramar predstavila delovanje svojega društva in ob tem poudarila pomen prijateljskega povezovanja. Vse skupaj sta podkrepila še z izmenjavo daril, ki so jih izdelale spretne roke ustvarjalnih članov obeh društev. Vsi prisotni smo misli obeh predsednikov  podprli z močnim aplavzom.

Sledilo je veselo druženje ob zabavni glasbi, klepet, obujanje spominov ter razmišljanje o današnjem trenutku. Tudi dobrih idej in načrtov za prihodnost ni manjkalo. Prijateljstvo se je utrdilo. Med posamezniki, ki so se srečali prvič, so se spletle nove vezi.

Poslovili smo se z obljubo, da bomo naša srečanja ohranjali tudi v prihodnje.

Tekst in fotografije:                                                                                                          Milka Rogelj

Jutro je bilo neprijazno, saj so nebo prekrivali temni oblaki in malo pred tem je še deževalo. Pa se je vse obrnilo  v lep, sončen dan. DU Litija je tega dne, 5. maja, organiziralo izlet za svoje člane na Dolenjsko. Obetal se nam je zanimiv in zabaven dan. Najprej smo se odpeljali po  cesti ob reki Krki, mimo Žužemberka, do majhne vasi Obrh, kjer so nas  sprejeli v  Destilarni in čokoladnici Berryshka. Popeljali so nas skozi proizvodne obrate in nam predstavili, kako izdelujejo destilate, nato pa smo skozi stekleno steno pogledali tudi v čokoladnico. Na koncu smo se v njihovi novi brunarici, namenjeni degustaciji in prodaji, posladkali z marmelado iz  aronije, z raznimi čokoladnimi slaščicami in  seveda z njihovimi destilati. Borovničev liker so nam postregli kar v čokoladnih kozarčkih. Zelo okusno in praktično.

Pot smo nadaljevali proti Novemu mestu, kjer smo se točno ob 12. uri vkrcali na Rudolfov splav. Sprejela nas je Primiceva Julija, ki je najprej obujala spomine na Prešerna in nam zaupala, da v njenem prisiljenem zakonu ni bilo sreče. Pokazala nam je tudi hišo, v kateri je živela s svojim možem. Medtem, ko je splav počasi drsel po gladini reke Krke, nam je predstavila zgodovino Novega mesta in nas opozorila na pomembne zgradbe, ki so se nam odkrivale na bregovih zelene lepotice.

 Prav kmalu se nam je pridružila tudi perica. S sabo je prinesla  lesen škaf in v njem žehto. Potožila je, da ima zaradi tega, ker si je gospoda omislila pralne stroje, zdaj manj dela, vendar  jo to ne skrbi preveč, kajti ona pere »eko« in obetajo se boljši časi. Prihodnost je na njeni strani. Nekaj perila je ročno oprala kar na splavu, na njeno povabilo pa ji je priskočil na pomoč tudi eden naših članov.

Perica in njena »žehta« sta izvabljala iz nas valove smeha. Da  dobre volje ni zmanjkalo, je ves čas skrbel tudi  harmonikar. Pridružili smo se mu v petju Slakovih pesmi in na splavu tudi zaplesali.

Med vračanjem v varen pristan se je član naše druščine z odliko izkazal na izpitu za splavarja. Po javni splavarski zaobljubi je dobil tudi pisno potrdilo o znanju in splavarskih veščinah. Njegov uspeh smo pozdravili z močnim aplavzom. Naslednjič nas bo po Krki popeljal kar on.

Naša zadnja postaja je bil Otočec. Po kosilu smo se podali  na sprehod  po otoku sredi reke, nekatere pa je lep dan zvabil, da so pot nadaljevali še do gradu Struge. Okrog njega se razteza prostrano igrišče za golf, kjer je svoje znanje in srečo preizkušalo kar nekaj golfistov.

V poznem popoldnevu smo Otočec, dragulj dolenjskega turizma, zapustili in se po dobri uri vožnje vrnili v Litijo.

Milka Rogelj

Osmi marec, mednarodni dan žensk,  smo letos počastili s prijateljskim druženjem naših članov na Turistični kmetiji Šenk na Mlinšah. Prijazni gostitelji so nam pripravili okusno domače kosilo, za pester program pa smo poskrbeli kar udeleženci sami. Izkazalo se je, da znamo pripraviti odlično zabavo. Ves čas nas je neutrudno razveseljeval Ivan s svojo harmoniko, obiskal nas je gospod Serpentinšek, izvedeli smo, kaj je ljubeča mama pisala svojemu sinu, prisluhnili smo ljudski pesmi in se s petjem pridružili naši vodilni pevki Slavki. Kot se za praznik spodobi, smo se tudi obdarovali. Ženske smo dobile v dar cvetočo vrtnico, razveselile pa smo se tudi ljubkih papirnatih srčkov, ki jih je izdelala skupina naših članic in enega člana z Vač. Občudovali smo njihovo ustvarjalnost in se navduševali nad vsem, kar pride iz njihovih spretnih rok.

Dnevu žena koledarsko tesno sledi štirideset mučenikov. Ker nam je vedno v veselje prisotnost  moškega dela našega članstva, smo jih presenetili s posebnimi darili, primernimi njihovemu prazniku. Verjamem, da veste, kaj so dobili.

Glavni namen našega praznovanja je bilo druženje. V naše življenje smo vnesli še eno drobno piko  bogastva, ki vedno znova zaneti željo po prijateljstvu in sodelovanju.

Milka Rogelj

V letu 2016 bo organizirala naslednje aktivnosti:

JANUAR: ne bo aktivnosti,

FEBRUAR: Kurentovanje na Ptuju,

MAREC: Praznovanje dneva žena in 40 mučenikov

APRIL: ne bo aktivnosti.

MAJ: Dolenjska; Zeliščarska kmetija Plavica

JUNIJ: Srečanje z DU Maribor v Mariboru

JULIJ: Samostan Velesovo, Cerklje; Krvavec

AVGUST: Krimmlski slapovi in Zel lam See (Avstrija),

SEPTEMBER: Trgatev

OKTOBER: Izlet V neznano   

NOVEMBER: Primorska- praznik kakija

DECEMBER: Božično-novoletno praznovanje

Tudi v letu 2016 bomo spoznavali nove kraje, se srečali z njihovimi prebivalci, spoznavali njihove navade in običaje ter se navduševali nad naravnimi in kulturnimi znamenitostmi.

K vsemu temu bomo dodali tudi najnižje možne cene. Prisrčno vabljeni!

Milka Rogelj, vodja sekcije

Počitniški apartma v Premanturi. rezervacije na tel.: 386 31 620 552

ali na tel.; 385 98 957 0665