V septembru 2021 smo v Društvu upokojencev objavili vabilo za vsakoletni tradicionalni izlet "V neznano". Sledile so prijave in sedeži v avtobusu so bili kmalu zasedeni. V torek 5. oktobra 2021 smo se odpeljali proti Ljubljani. Vsak udeleženec je dobil nagradni vprašalnik o cilju izleta. Navedeni so bili naslednji kraji: Županova jama, Kočevska Reka in cerkev sv. Ane pri Mirtovičih. Prvi postanek je bil na Turjaku za jutranjo kavico. Od tu je bilo še možno kreniti proti vsem navedenim krajem na vprašalniku.

 
S Turjaka je avtobus zavil levo proti Županovi jami, se kmalu obrnil in nadaljeval vožnjo proti Kočevju. Na vprašalniku je večina udeležencev obkrožila Kočevsko Reko kot končni cilj izleta. Ta kraj je znan po nemško govorečih Kočevarjih, ki so tu živeli do 2. svetovne vojne in tudi zaradi posebnega statusa po vojni, ko je bilo to področje zaprto za javnost zaradi podzemnih bunkerjev in drugih vojaško – političnih objektov. Toda v Kočevju avtobus ni skrenil na desno, temveč je peljal proti jugu v smeri Fare ob Kolpi. Na odcepu za grad Kostel smo zavili levo in se ustavili v vasi Selo pri domačiji Padovac, znani po žganjekuhi in pridelavi domačih kmečkih pridelkov. Za dobrodošlico so nas postregli z domačim aperitivom in bogatim narezkom. Gospodinja Anica nam je razkazala njihovo žganjekuho in razkazala vse kar pridelujejo. Pred odhodom smo se posladkali še z domačim pecivom, ki smo ga imeli v prtljažniku avtobusa.

Sledil je ogled mogočnega gradu Kostel, ki stoji na izpostavljeni vzpetini nad Kolpo. To je drugi največji grajski kompleks v Sloveniji. V času francoske okupacije je bil grad porušen in ostal razvalina vse do osamosvojitve Slovenije, ko so ga začeli obnavljati in urejati za obiskovalce. Na parkirišču pod gradom smo izstopili iz avtobusa in odšli peš proti gradu, ker zaradi svoje visoke lege ni dostopen za avtomobile. Prijazna vodnica nam je razkazala grad in opisala njegovo burno zgodovino. Ogledali smo si razstavo v notranjosti gradu ter desetminutni film o gradu.

Zadnja točka izleta naj bi bil ogled cerkvice sv. Ane nad Kolpo pri Mirtovičih, od koder je lep pogled na Kolpo in tudi na hrvaške zaselke na desnem bregu Kolpe. Ključarka cerkve nas je obvestila, da je cesta zaradi asfaltiranja zaprta in ogled cerkve ni možen. Odpeljali smo se v Osilnico do hotela, kjer so nas pričakovali s kosilom. Med vožnjo ob Kolpi smo opazovali žične ograje, ki migrantom preprečujejo prehod meje.
Po kosilu nas je Zvone razveselil s svojo harmoniko. Nismo pozabili na nagradno vprašanje in izžrebali nagrajenko s pravilnim odgovorom in nato še dodatno tolažilno nagrado.
Skupaj smo preživeli še en lep prijeten dan.

Tekst: Alojz Kavčič
Foto: Boris Erman

Da so orgle največji glasbeni inštrument, nam je vsem znano. Najpogosteje jih občudujemo v cerkvah, z njimi pa se srečamo tudi v koncertnih dvoranah. Kako zahtevna je njihova izdelava, nato namestitev v prostor in prav nazadnje še uglasitev, smo, izletniki DU Litija, izvedeli 25. avgusta, ob obisku Orglarske delavnice Škrabl v Brestovcu pri Rogaški Slatini. Leta 1990 jo je odprl Anton Škrabl, prvi izučeni orglarski mojster v Sloveniji. Danes je njegova orglarska delavnica ena največjih v Evropi. Njihove orgle je moč videti in slišati v več kot 25 državah po celem svetu.

Delavnico in orgle nam je predstavil upokojenec, ki je svojo delovno dobo skoraj v celoti preživel pri Škrablu. Občudovali smo lesene in kovinske piščali, mehove, sapnice in številne druge orglarske dele.

Navdušili sta nas tudi dve prelepi lajni, ki sta krasili predstavitveni prostor s fotografijami Škrablovih orgel.

Iz Brestovca smo pot nadaljevali po Kozjanskem do gradu Podsreda. Mimo nas je tekla pretežno gričevnata pokrajina. V Podsredi smo opazili, da svoj kraj ponosno poimenujejo trg, čeprav je to srednjeveški naziv, ki v Sloveniji ni veljaven že skoraj 70 let. V preteklosti so se z nazivom trg ponašali le kraji, ki so bili deležni posebnih privilegijev. Med njimi je bila najpomembnejša pravica do sejmov, ki so se tukaj, po imenu kraja sodeč, odvijali ob sredah. Po kraju nosi ime tudi grad, za katerega pravijo, da je »najbolj grajski med gradovi na Slovenskem«.

Pred gradom nas je sprejela lokalna turistična vodička. Predstavila nam je pestro zgodovino gradu, nato pa smo se sami podali na raziskovanje njegovih prostorov. Grad je eden redkih kulturnih spomenikov romanske dobe na Slovenskem.

Zadnja točka našega izleta je bila v Virštanju. Na turistični kmetiji nas je čakalo kosilo, nato pa smo bili, kot se za vinorodno pokrajino spodobi, povabljeni še v vinsko klet.

Milka Rogelj

Za začetek poletja je izletniška sekcija DU Litija povabila člane na izlet na Koroško. Čeprav smo vedeli, da bo na nebu zmagovalo sonce, smo verjeli, da bomo povsod, kjer se bomo ustavili, našli tudi senco. Polni pričakovanj smo se dne 24. junija 2021 podali na pot.

Najprej je bila na vrsti plaža ob Velenjskem jezeru. Po njegovi gladini je že drselo nekaj jadrnic, kot bi nam hotele povedati, kako mirno in obsežno je. Po velikosti je primerljivo z Blejskim, le da ima mnogo več vode, prekaša pa ga tudi po globini. Nastalo je z udorom zemlje nad rudniškimi rovi. Zaradi kopanja lignita, so pod vodo izginila cela naselja.

Ker je jezerska voda primerna za kopanje, so obalo uredili v zanimivo plažo, katere posebnost je velika razgledna ploščad. Z nje je naš pogled segal daleč naokrog. Ob stezi, ki vodi okrog jezera, so v senco dreves vabile klopi, vonj kavice pa pod senčnike na obali.

Od tu smo po dobri uri vožnje prispeli v Libeliče, kjer nas je že čakala lokalna vodička. Predstavila nam je življenje v Libeličah in okoliških hribovskih zaselkih nekoč in danes. V Libeličah so posebno ponosni na prizadevanje svojih prednikov, ki so trmasto vztrajali, da hočejo, kljub znanim rezultatom koroškega plebiscita leta 1920, ostati v Kraljevini SHS, oziroma v Jugoslaviji. V bivšem župnišču, preurejenem v muzej, o tem pripovedujejo tudi številne originalne listine in fotografije. Tam smo si ogledali tudi črno kuhinjo, ki je nekaj posebnega zaradi svoje velikosti.

V Libeličah so ponosni tudi na kostnico iz 12. stoletja, skrbijo pa tudi za ohranjanje dediščine nekdanjega kmečkega prebivalstva. Vsa orodja, vozove in takratne tehnične dosežke so uredili v štiri sklope, glede na uporabo v posameznih letnih časih.

Ker pa se v Libeličah, kljub temu, da imajo precej obiskovalcev, nihče ne ukvarja z gostinstvom, smo se podali na krepko kosilo na Turistično kmetijo Jeglijenk, ki stoji na hribu nad Šentjanžem pri Dravogradu. Poleg dobre postrežbe, si je gospodar Zdravko vzel čas in nam predstavil svojo domačijo, od koder je čudovit razgled po okoliških hribih in stičišču treh dolin (Mislinjske, Dravinjske in Mežiške), pa tudi po avstrijskih Alpah.

Ko smo se odhajali , se je sonce že krepko prevesilo na drugo polovico neba. Za nami je bil lep dan.

 Milka Rogelj

25. maja smo v DU Litija načrtovali prvi izlet v letošnjem letu. V oblačnem torkovem jutru smo se odpeljali na Primorsko. Naš prvi cilj je bila Sveta Gora nad Novo Gorico. Upali smo, da se bodo megle razkadile in nam omogočile prekrasen razgled od Triglava pa do Jadrana. Žal nas je na Skalnici, vrhu Svete Gore, pričakala meglena zavesa. Videli smo komaj nekaj metrov pred seboj. Umaknili smo se v tamkajšnjo restavracijo, kjer nam je prijala topla kavica, nato pa smo odšli v baziliko, najmarkantnejšo zgradbo na Sveti Gori. Frančiškan, pater Ambrož, nam je predstavil njeno zgodovino in pomen, ogledali smo si tudi Marijanski muzej
Med tem se je megla v dolini razkadila. Po strmi, vijugasti cesti smo se spustili v prijazen sončen dan. V Prvačini nas je na Turistični kmetiji Golobič že čakalo okusno kosilo. Od tu ni bilo več daleč do Muzeja Aleksandrink, kjer smo prisluhnili predstavitvi življenja, ki je v Prvačini in okoliških primorskih krajih odpeljalo v daljni Egipt mlade ženske. V Aleksandriji so dojile in vzgajale tuje otroke, zaslužek pa pošiljale domov. Na tak način so svoje domače reševale revščine.
Izlet smo zaključili sproščujoče in polni optimizma. Na poti domov so nam misli že uhajale na naš popotniški cilj v mesecu juniju.

 Milka Rogelj

Izletniška sekcija DU Litija je v torek, 19. septembra 2022, organizirala izlet na Sv. Višarje. Sončno jutro je obetalo lep dan in napovedovalo prijetno izletniško doživetje. Z avtobusom smo prečkali mejo z Italijo in se popeljali vse do Žabnic, kjer je spodnja postaja kabinske žičnice na Sv. Višarje. Po vkrcanju v kabine smo se povzpeli na višino 1766 metrov. Za 3 km dolg vzpon smo potrebovali le 15 minut. Nekaterim med nami je vožnja s kabinsko žičnico vzbujala nekaj strahu, ki se je razblinil takoj, ko smo stopili na trdna tla. Vse je odtehtal čudovit razgled na okoliške vršace. Proti severu, na avstrijski strani, se je odprl pogled na Dobrač in njegovo odkrušeno steno, bolj proti vzhodu so se vzpenjale Karavanke. Nad Trbižem je bil viden stolp na tromeji med Slovenijo, Italijo in Avstrijo, na južni strani pa se je pogled ustavil na mogočnem Mangartu, izza katerega se je dvigal strmi vrh Jalovca. Zanimivo ime ima gora pred Mangartom. Po legendi naj bi od tam lovec streljal na cerkev v Višarjah, zato ga je doletela kazen, da je okamenel. Po njem se je gore prijelo ime Kamniti lovec.

Marijina cerkev na Višarjah je danes stičišče slovanske, germanske in romanske kulture v Evropi. Krasijo jo poslikave Toneta Kralja. Cerkev stoji na prostoru, kjer so našli Marijin kipec Večkrat je bila poškodovana zaradi strel, porušiti jo je dal cesar Jožef II., zgorela pa je tudi pod streli italijanskih topničarjev v 1. svetovni vojni. Če izvzamemo zidove, na staro cerkev spominjata le Marijin kipec in ožgani relief, ki je vzidan v vzhodno steno ladje.

Pred odhodom do žičnice smo se sprehodili ob prodajalnah spominkov in hrane. Ob vračanju v dolino smo se spomnili, kako so se romarji včasih vzpenjali do Marijinega svetišča na Sv. Višarjah. Ob pešpoti so bile skladovnice polen, ki so jih romarji nosili na vrh za kurjavo.

V dolini smo se zapeljali še do Belopeških jezer in pred Kranjsko Goro do Zelencev, kjer izvira Sava Dolinka. V Gozd Martuljku nas je v Gostišču pri Jožici že čakalo kosilo.

Več udeležencev izleta je ob vračanju domov izrazilo zahvalo, ker se jim je izpolnila želja priti na Svete Višarje in obiskati Marijino svetišče.

Alojz Kavčič

Gremo na izlet.
 

Kam?


Na Sv. Goro nad Novo Gorico

  in v Prvačino (Aleksandrinke).
 

Kdaj?


25. maja 2021 (torek).

Odhod z avtobusne postaje pred Občino ob 8.00 uri.

Cena : 28 EUR (vključuje avtobusni prevoz s cestninami, vstopnino v Muzej Aleksandrink, malico (sendvič in kosilo na turistični kmetiji Gregorič).

Prijave (s plačilom 28 eur) zbiramo v tajništvu DU Litija do 21.maja (petek) oziroma do zasedbe 40 prostih mest na avtobusu.

 Na izletu se bomo ravnali po priporočilih in navodilih NIJZ-a. Obvezne so maske!

V primeru poslabšanja epidemiološke slike, bo izlet prestavljen na naslednji možni datum.

Organizator: Milka Rogelj

Letošnje leto mineva 20 let, odkar sta se na pobudo Mira Plaznika pobratila Društvi upokojencev Litija in Maribor Tabor. Prva leta so srečanja potekala vsakoletno, nato vsake dve leti, zaradi corona virusa pa smo se letos srečali po štirih letih 1. junija v Mariboru.

Na srečanje se je v jutranjih urah z vlakom odpravilo skoraj 50 dobro razpoloženih članov našega društva. Po prisrčnem sprejemu smo se prijateljsko pomerili v pikadu, kegljanju z vrvico in šahu. Velja omeniti, da sta v njihovi šahovski sekciji kar dva šahovska velemojstra, ki sicer nista bila prisotna, vendar so jih prisotni dobro zastopali in partije šaha z njimi so bila dobra izkušnja za nas. Tudi pikado in kegljanje sta bila pravi izziv za nas.

Po športnih aktivnostih smo se s turističnim vlakcem odpeljali na ogled Maribora. Veselo smo bili presenečeni nad urejenostjo mesta in veliko zelenja. Navdušila nas je pogled na Dravo, ki jo preči kar 12 mostov in na labode, ki so se lahkotno pozibavali na gladini. Spregledali nismo niti znamenite stoletne trte.

Po kosilu je predsednik Društva upokojencev Tabor gospod Franc Slavinec po kratkem nagovoru izročil skupaj z avtorico sliko našemu društvu, predsednica našega društva gospa Irena Kramar pa se je z motivom Poti od Litije do Čateža zahvalila za dober sprejem in sodelovanje. Zagotovili smo si, da bomo s srečanji nadaljevali in z izmenjavo izkušenj nadaljevali sodelovanje.

Srečanje smo zaključili z živahnim plesom in se v popoldanskih urah odpeljali domov. Pot domov smo izkoristili za dogovor o nekaterih aktivnostih. Na pobudo predsednice smo preverjali interes za občasna plesna srečanja upokojencev ter interes za vključevanje v digitalno opismenjevanje. Zanimanje za te aktivnosti je bilo skoraj soglasno in vabimo vas, da se oglasite na društvu oz. spremljate objave o teh in drugih dejavnostih Društva upokojencev Litija.

Vida Vukovič

Fotogafije:

V letu 2021 želimo uresničiti vse izlete in srečanja, ki nam jih je v minulem letu preprečil korona virus in seveda ponuditi še kakšnega novega. Za potovanja se bomo odločali sproti iz meseca v mesec, glede na situacijo s Covid 19, zato vas prosimo, da našim izletniškim napovedim sledite po spletu, v občinskem glasilu ali pa kar na oglasni deski našega društva. Obvestilo o novem izletu naj se širi tudi od ust do ust.

Načrtujemo naslednje izlete:

• Nova Gorica - Prvačina (ogled muzeja Aleksandrink),
• Libeliče na Koroškem,
• Italija – Dolomiti,
• Višarje in Mangartska jezera, in
• V neznano.
• Poleg tega upamo, da se nam bo uspelo srečati z našimi prijatelji DU Tabor v Mariboru, mislimo pa tudi na martinovanje in na praznovanje božiča in novega leta.

Obljubljamo, da bodo vsi izleti unikatni in polni novih spoznanj, naša druženja pa zabavna. Spletali bomo nova prijateljstva in prižigali plamen sreče in radosti v naših srcih.

  Milka ROGELJ, vodja izletniške sekcije

Po sprostitvi ukrepov zaradi epidemije smo lahko zopet pristopili k organizaciji izletov po letnem planu za leto 2022. Tako smo 12. aprila organizirali izlet v Ilirsko Bistrico in na dvorec Turn v Gorni Bitnji. Sedaj je lastnik dvorca družina Penko, ki ga obnavlja v okviru svojih zmožnosti in po priporočilih Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Lepo ohranjena je stara kmečka kuhinja z odprtim kamnitim ognjiščem. Dvorec stoji na planoti, od koder je lep razgled na vas Prem z veličastnim gradom in v ozadju brkinska pokrajina z oddaljeno Vremščico. Družina Penko nudi v dvorcu praznovanja ob porokah, rojstnih dnevih in drugih obletnicah.
V Ilirski Bistrici nas je lokalni vodnik seznanil z zgodovino mesta, nato pa smo odšli na sprehod po mestu, ki je trajal kar eno uro in pol. Ob potoku Bistrica je nekoč delovalo več žag in mlinov, sedaj pa je ohranjen edino še Hodnikov mlin za ogled turistom. Sprehodili smo se še do slapa Sušec, ki v času, ko ni padavin, presahne. V mestu je tudi muzej, namenjen spominu znanega čebelarja in izumitelja Antona Žnidaršiča.
Naslednji izlet je bil 19. maja, ko smo se odpeljali proti Jesenicam in skozi predor Karavanke prispeli v Avstrijo. Prvi postanek na avstrijskem delu Koroške je bil pri stolpu Pyramiden kogel, kjer je bil z vrha stolpa izreden razgled po tem delu Koroške. Pred nami se je zrcalilo Vrbsko jezero, na jugu in zahodu so se dvigale Karavanke. V daljavi smo opazili celo naš Triglav.. Sledila je vožnja do romarske cerkve na otoku Maria Worth, ki je odigrala pomembno vlogo v času karantanskih Slovencev. V Celovcu, glavnem mestu avstrijske Koroške smo naredili sprehod po starem delu mesta s središčem Alter Platz. Pozno popoldne smo se vrnili v Slovenijo na pozno kosilo.

                                                                                             Mili Rogelj in Alojz Kavčič

V izletniški sekciji naj bi vsaj enkrat na mesec poskrbeli za malo drugačen upokojenski vsakdan. Takšen je bil tudi načrt za minulo leto. In začeli smo ga smelo uresničevati.

 Februarja smo se podali na Dolenjsko. Tega dne ni prav nič dišalo po zimi. Griči okrog nas so se kopali v soncu in v nas se je naselilo posebno, neopisljivo ugodje, pospremljeno z obilo dobre volje. V mirnopeškem hramu kulture smo obudili spomin na virtuoza na diatonični harmoniki, Lojzeta Slaka, malo naprej, v »Pavčkovem domu« v Šentjuriju, pa na pesnika Toneta Pavčka. Srečali smo se z njuno mladostjo, z leti njune bogate ustvarjalnosti in tudi z minevanjem. Zapela je harmonika, zaigralo nam je srce. Bil je dan lepega spomina in kulture.

 Četrtega marca smo se udeležili snemanja TV oddaje Slovenski pozdrav v Begunjah na Gorenjskem. Čeprav se je v tem mesecu že pojavil korona virus, smo ga z ogledom te oddaje prehiteli. S tem, da ga imajo vsi krog nas, samo v Sloveniji ga še ni, smo se kar malo šalili. Pa se je že naslednji dan v naše misli naselila neprijetna novica: virus je tu. Lotil se nas je nekakšen nemir in uresničenje našega naslednjega izleta se je čedalje bolj odmikalo. Čas je tekel, minila je pomlad, izteklo se je poletje, iztekel se je tudi najlepši čas za naše izlete.

Prišel je oktober in z njim najtežje pričakovan izlet. Kam? V neznano. Odpeljali smo se na Bizeljsko, med vinograde in se izgubili v podzemni rov - repnico. V farni cerkvi nam je tamkajšnji župnik razkazal cerkev in ponudil njegovo mašno vino. Bilo nam je povsem jasno, zakaj je ravno tu Anton Martin Slomšek napisal En hribček bom kupil.

Od tu dalje smo iz tedna v teden upali, da bomo končno lahko uresničili vsaj delček naših izletniških načrtov. Čas je kakor veter razpihal neuresničena pričakovanja. Pustil nam je le tri zrna, tri lepe izlete, ki jih radi pogosto prikličemo v naš spomin.

Odločili smo se, da bomo neizvedene izlete nadoknadili v letošnjem letu. Takoj, ko bo mogoče! Na naših potepanjih se nam pridružite tudi vi. Veselo in zanimivo bo.

24.1.2021

Milka Rogelj, vodja sekcije

Načrtujemo naslednje izlete:

• Preddvor in Josipina Turnograjska,
• Praznovanje dneva žena in 40 mučenikov,
• Ilirska Bistrica in dvorec Turn,
• Avstrija - Vrbsko jezero, Gospa Sveta in Celovec;
• Odranci, Črenšovci, Murska Sobota,
• Italija: Sv. Višarje in Mangartska jezera,
• Grad Miren in Gradišče ob Soči,
• Izlet v neznano,
• Druženji: Martinovanje, Božično-novoletno praznovanje.
• Pred vami je nabor izletov, za katere upamo, da nam jih bo v letu 2022 uspelo uresničiti.
• Potovali bomo po novih poteh do novih, zanimivih ciljev. Vsak izlet bo drugačna zgodba, polna prijaznosti in vedrine. S svojo udeležbo nam jo boste pomagali pisati tudi vi.

Veselja, smeha in lepih misli ne bo manjkalo tudi na naših praznovanjih.

Pridružite se nam.
Milka ROGELJ, vodja izletniške sekcije

Mesec november je pomemben mesec za vse vse vinogradnike, hkrati pa je Martinovo postalo razširjeno praznovanje po vsej Sloveniji, povezano z vinom in vinsko kulturo in zato se je za pravo doživetje martinovanja dobro odpeljati med vinarje ali vsaj do dobre gostilne, ki spoštuje to tradicijo
Izletniška skupina je za letošnji vinski praznik organizirala obisk prijetnega gostišča Janc, na Studencu pri Sevnici. Res smo malo pohiteli in se na praznovanje odpravili že 2. novembra. Odpeljali smo se z avtobusom in že po poti izvedeli marsikaj o samem Martinovem, o gostišču, njihovi ponudbi in gostoljubnosti. Seveda pa ni manjkalo vicev, ne tja, ne na poti domov.
Ko smo po dobri uri vožnje prispeli na cilj, smo bili nad urejenostjo okolice in same gostilne prijetno presenečeni. Tudi sama postrežba je bila na nivoju, kot se reče in ko so zaigrali še muzikantje, je bilo vse kot se za praznovanje spodobi.
Na kratko, bilo je dobro, zabavno in trajalo je 12 ur. Značilna in obilna martinova pojedina, prijetna družba in živahna glasba pač pripomoreta, da čas hitro teče, lepi spomini pa ostajajo.

 Iva Slabe

Izlet »V neznano« vsako leto napoveduje zaključek glavne izletniške sezone v DU Litija. Zaradi skrivnostnosti, izražene že v naslovu izleta, je še posebno vabljiv za člane, ki so radovedni in željni novih spoznanj, hkrati pa se veselijo prijetnega druženja. Avtobus je bil tudi letos, takoj po objavi izleta, hitro polno zaseden.

4. oktobra smo se odpeljali proti Bogenšperku. Med vožnjo smo med udeležence razdelili listke z nagradnim vprašanjem o cilju izleta. Izbirali so lahko med tremi ponujenimi možnostmi. Med odločanjem o pravem cilju smo prispeli do Županove jame nad Grosupljem. Sprejela nas je strokovna vodnica in nas popeljala na ogled sedmih dvoran, okrašenih s kapniki različnih oblik. Med seboj so povezane z več kot devetsto stopnicami. Presenetili so nas tudi netopirji, ki se pripravljajo na zimsko spanje. Največ jih je bilo na stropih, švigali pa so tudi nad našimi glavami.

Po ogledu krasot podzemnega sveta smo se odpeljali v Ribnico. V Rokodelskem centru so nam predstavili zgodovino rokodelstva in s tem povezanega krošnjarstva. V njihovi delavnici so nam prikazali pletenje košar, v muzejski trgovini pa smo kupili nekaj spominkov na temo ribniške obrti. Sprehodili smo se še do gradu, zgrajenega v 13. stoletju. Med zadnjo svetovno vojno je bil porušen, zdaj pa je obnovljen. V njem je muzej, poročna dvorana, pod glavnim vhodom pa letno gledališče.

Cilj izleta je bil na Kureščku nad Igom. Na njegovem vrhu, na višini 850 m, stoji romarska cerkev sv. Marije, Kraljice miru. Pravijo, da je Kurešček slovenska različica Medžugorja. Salezijanec, g. Košir, nam je razkazal cerkev, spregovoril o njeni postavitvi in pričetku romanja h Kraljici miru. Med 2. svetovno vojno so Nemci cerkev porušili, leta 1992 pa so jo obnovili. Pojasnjen nam je bil tudi izvor imena Kurešček. Izhaja iz časov, ko so s kurjenjem kresov, opozarjali na prihod Turkov.

V Ljubljani nas je čakalo kosilo. Vmes smo med pravilnimi odgovori o našem končnem cilju izžrebali nagrajenko. Domov smo se vrnili izpolnjeni v naših pričakovanjih.

Tekst: Alojz Kavčič

Foto: Boris Erman