Spominski večer

V petek, 1. decembra, smo se člani Literarne skupine in nekateri drugi člani DU Litija zbrali na spominskem večeru, posvečenemu največjemu slovenskemu pesniku Francetu Prešernu in najboljši pesnici naše skupine, žal že pokojni, Minki Baumkircher. Oba sta namreč rojena 3.decembra, zato smo se odločili, da bomo ta večer prebirali njune pesmi.

Vsak si je izbral po dve pesmi, od vsakega po eno, vmes pa smo ob spremljavi kitare tudi zapeli. Bilo je zanimivo, posebno še, ker smo se potrudili in iz obširne Prešernove zbirke poiskali manj znane pesmi in našli celo takšno, ki je bila po nekakšnem naklučju prepesnjena in v originalu objavljena šele leta 2012 in ima naslov Žalostna, komu neznana je resnica, da sem žejen. Predvideva se, da jo je pesnik sam prepesnil, ko je spoznal Primičevo Julijo, v nam vsem zano pesem, Žalostna komú neznana je resnica, de jo ljubim.

Kako zanimiva je primerjava obeh pesmi, ki ju je odkrila in predstavila delo raziskovalcev naša literarka Martina Kralj, se lahko prepričate sami, če obe Prešernovi pesmi preberete.                                                                                                                                                              

Žalostna komú neznana je resnica, de jo ljubim, 

v pesmih mojih védna, sama govorica, de jo ljubim.
Ve že noč, ki bridko sliši zdihovati me brez spanja,
ve že svítla zarja, dneva porodnica, de jo ljubim.
Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera,
tiho tolažbo mojga bledga, velga lica, de jo ljubim.
Prebivál'ša mojga stenam, mirni je samoti znano,
tudi nepokóju mesta ni novica, de jo ljubim.
Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase,
ve že, ki nad pótjo leta tica, de jo ljubim.
Ve že mokri prag nje hiše, vsaki kamen blizo njega,
ino ve, ki mimo vodi me stezica, de jo ljubim.
Ve že vsaka stvar, kar vedet in kar slišati od mene,
in verjeti noče draga mi devica, de jo ljubim.

 
 

Prečrkovano besedilo rokopisa

Žalostna, komu neznana je resnica, da sem žejen,
V pesmih mojih vedna, sama govorica, da sem žejen,
Ve že noč, ki sliši glasno razgrajati me brez spanja,
Ve že svitla zarja, dneva porodnica, da sem žejen,
Ve že jutro, ve že poldne, ve že vlažni hlad večera,
Žejno tožbo mojega po vinu klica, da sem žejen,
Prebival'ša moj'ga ž'valcam, sitnim je stenicam znano,
Tudi policaju v mestu ni novica, da sem žejen.
Ve svetilka, ki pri poti, koder p'jan sem hodil, sveti,
Ve že, ki na strehi čivka, ptica, da sem žejen,
Ve že mokri prag gostilne, vsaki kamen blizu njega,
Ino ve, ki vanjo vodi me stezica, da sem žejen.
Ve že vsaka stvar, kar vedet' in kar slišati od mene,
In verjeti noče draga krčmarica, da sem žejen.

© 2010-2023 Društvo upokojencev Litija | Ureja Iva Slabe, oblikovanje in postavitev Adi Slabe