Leto se zaključuje, novo se snuje,

bilanca dela dobra je, nič ne skriva se.

DU dela in živi v več smeri po željah ljudi.

Predsednica naša z društvom živi,

v vsaki skupini so njene sledi,

v vseh nas pa tihe  želje tlijo,

le v društvu lahko zaživijo, se sprostijo

in nam lep dan naredijo.

Mila Grošelj 

Srečko Kosovel

J E S E N

Droben dež rosi,
bele so kraške poti,
sivo je zgodnje jutro.

Bor, bor ne šumi.
Kam ta pot hiti?
Sivo je zgodnje jutro.

Brinjevka se prebudi,
vztrepeta, vzleti.
Sivo je zgodnje jutro.

JESEN (2)

Enakomerno deževanje
na ploskve sivih kamnitih streh;
vse bolne, žalostne so moje sanje
in v sivi žalosti zamrl je smeh.

Jesenska roža je zaprla čašo
in tiha se nagnila v siva tla;
in somrak pal je čez vasico našo
in zrak je mrzel od dežjà.

Jesenska Pokrajina

Sonce je jesensko pokojno,
Tako, kakor bi žalovalo;
Za vitkimi cipresami
Za belim zidom pokopališča.


Trava je v soncu vsa rdeča.
Imaš dogmatične cokle?
Bicikel samuje na jesenski cesti.
Voziš se skozi umirajočo krajino.


Trezen človek stopa po polju,
kakor jesen je mrzel,
kakor jesen je žalosten.
Vera v človečanstvo.
Zame je to sveta misel.
Molčeča tišina je kakor žalost.
Nisem več žalosten,
Ker ne mislim nase.

Slika: Janez Prašnikar

V trdni strmini nekoč

kamnita je hiška slonela,

mladi odšli so že proč,

le mati je tu še živela.

Na pragu kamnitem planinca pozdravi,

povabi ga noter, ker dolgčas ji je,

pikasto ruto na glavi popravi,

postreže ga s kruhom – naj se naje.

Na njenih se licih vidi trpljenje,

roka se trese, težek korak,

pohodnik odhaja v svoje življenje,

mati ga spremlja, ko stopi čez prag.

Danes le kamenje tam še spolzi,

spoštljivo mim´ njega planinci gredo,

saj matere z ruto že dolgo več ni,

nanjo spomin pa deluje toplo´.

Slavka Matoz

Litija, 2016
 

OD MENE K TEBI                        

Lahko si sposodiš
belo krilo in rdeč pas,
lahko si sposodiš
sandale in torbico,
lahko se z mojim smehom
odsmeješ na ulico,
se z mojim hrepenenjem
zaziraš v mimoidoče,
z mojim glasom
rečeš "da" ali "ne".

Vse si lahko sposodiš -
odneseš v svoje življenje.

Le dušo
moraš imeti svojo.