Daleč je za naju pomlad

Glasba

https://www.youtube.com/watch

"Daleč, daleč je za naju pomlad,

leta prinesla so jesen.

Daleč, ko dekletu sem govoril: "Rad te imam."

In ko bil jaz fant sem njen.

Daleč, daleč je za naju pomlad,

mi za mladostjo je hudo.

A ne bi hotel sam postati spet mlad,

raje star sem, star in z njo.

 

Govoriva si spomine,

mnogo vsega je bilo.

Rečeva: "Kako vse mine."

In malo nama je hudo.

A nato se nasmejiva,

srečna ker sva se našla.

Kako lepo je, da sva se spoznala

in skupaj skozi življenje šla.

 

Daleč, daleč je za naju pomlad,

leta prinesla so jesen.

Daleč, ko dekletu sem govoril: "Rad te imam."

In ko bil jaz fant sem njen.

Daleč, daleč je za naju pomlad,

mi za mladostjo je hudo.

A ne bi hotel sam postati spet mlad,

 raje star sem, star in z njo.

 

Ura prepodi spomine, "Greva spat," zašepeta.

Trdno me pod roko prime

in s težavo vstaneva.

Ponoči k meni se privije.

Vsak njen dotik tako poznan

mi prežene grenko misel: »Kdo od naju ostal bo sam."

 

Roža mogota

Ti skrivnostni moj cvet

Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota,
jaz sem te iskal,
mimo tebe sem šel in pogledal sem te
in sem ves vztrepetal.
In moje srce zaslutilo je
tvojo tajno moč,
in moje srce začutilo je,
da jasni se noč.
In v moji duši vzcvetelo je
zakladov nebroj,
vse bitje mi zahrepenelo je
za teboj, za teboj,
ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota …
O, jaz sem bogat –
pomagaj, pomagaj mi dvigniti,
moje duše zaklad.

 

Oton Župančič je pesem Ti skrivnostni moj cvet napisal leta 1898, prvič pa je izšla v Ljubljanskem zvonu 1899 in sicer pod naslovom Rosa mystica. Pesem ima vse značilnosti Župančičevega prvega obdobja: čustveno vznesenost, poudarjen subjektivizem, ki se naslaja nad čutno lepoto in nad bogastvom lastne duše, zlasti pa je značilen osrednji simbol rože mogote (je čarobna triglavska roža, ki ima čudodelno moč), ki meri na poezijo in ljubezen; oboje pa je predvsem lepo.

 

NJEN ROMAN

V mesto pride čisto sama,
da bi delala – v tovarni,
ker bila je fletna dama,
zaposlijo jo v pisarni.

Vsako jutro zgodaj vstaja,
vestno dela kot le kaj,
bližnji fant jo že osvaja,
poroka bo, ko pride maj.

In že nastaja novi dom,
otroke male je rodila,
za opeko, kvadre in beton
v podjetju je kredit dobila.

Vrtec, šola – polna je skrbi,
kuha, peče, pere in pomiva,
če z možem delo si deli,
nikoli nima časa in nikoli ne počiva.

Več ne laže ogledalo,
kako ji hitro čas beži,
je gube na obrazu pokazalo,
bolečina v sklepih jo teži.

Že končalo se je delo,
tega več ne načrtuje,
se življenje je izpelo,
njen roman se zdaj končuje.

Slavka Matoz

Sam

 

 

 

 

Ivan Blažič   

Sem hlapec in dekla;
vse na Tebe me spominja,
vedno čakam kaj boš rekla.

Sem gospodar in gospodinja,
še vedno slišim Tvoj glas,
čeprav vem, da nisi več z menoj;
v spominu mi je Tvoj obraz
vem, da z mano boš nocoj.

Vedno  si  z menoj,
spremljaš me na vseh poteh,
s Teboj prežet vsak dan je moj,
v dolgih z mano si nočeh.

Življenje teklo nama je lepo,
uživala sva ga in garala
a vendar, vedno ni bilo vedro;
bile so plohe a sva lepo vreme dočakala.

Prišla sva daleč v najin  čas
potem pa si se poslovila;
hvala Ti, Ti kličem jaz,
ki samega si me pustila.
Veliko prijateljev imam,
rad se družim, veselim;
a sem vendar vedno sam
le nate spremlja me spomin.

© 2010-2023 Društvo upokojencev Litija | Ureja Iva Slabe, oblikovanje in postavitev Adi Slabe