Pesem

BREZA

             Ne morem več na kavo
             prijatelje pogrešam,
             v pristnih stikih pešam,
             ker zaklenili so državo.

             Samoto, štiri stene zapustim,
             hodim v strmino po stezi,
             kjer pač nikogar ni,
             na soncu in v naravi se umirim.

             Na vsaki strani steze,
             kjer virus ne deluje,
             in nam samoto ukazuje,
             šumijo v vetru bele breze.
             In kaj mi tiho povedo,
             ko z njimi nežno pokramljam,
             tu ne nosim maske, jim priznam,
             inšpektorjev tukaj ni.

             Lahko se z njimi pogovarjam,
             odkrito in na glas,
             kako je grozen ta korona čas,
             o lepših časih le še sanjam.

             O breze: znova vam obljubim,
             da pridem kmalu spet
             z vami v strmino na klepet,
             saj lepše se potem počutim.


Slavka Matoz, december 2020

F. Milčinski Ježek, Prižgimo luč!

LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije!
Iz oken vsake hiše
naj prek dežel in mej
srebrno cesto riše,
da bomo šli po njej.
PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Naj luč na ceste sije!

LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije!
Za otroke naše male:
ko njihov bo ta svet,
naj vrt jim bo, ne skale,
kot bil milijon je let.
PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Naj luč na ceste sije!

LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije!
Prižgimo jo vsi hkrati, po celem svetu hkrati,
da bodo – kdove od kod –
utrujeni soldati
domov spet našli pot.
PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Po celem svetu hkrati!

LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Po celem svetu hkrati!
Naj sveti kdo ve kam,
saj kdaj že plamen sveče
pokaže pot do sreče,
človeku, ki je sam.
PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Po celem svetu hkrati!

Korona virus 2020

Korona virus se zbudi,
ko na zemlji je preveč ljudi.
Pomor, njegova je naloga,
da pohlepu zmanjša se zaloga.

Je visoka znanost zatajila,
ker ni dovolj časti dobila,
a nesreča, bo zadela tudi njo,
saj mrtvi iz grobov že zdaj vpijo.

Zdaj že sproti vrste šteje,
moriti pač ne neha preje,
da dovolj napije se krvi,
potem začasno se v sen spusti.

Ni več stikov, ne objema,
razkužilo, maska sta oprema,
ki manjkati ne sme,
če se le v družbo gre.

Vlaki, avtobusi so obstali,
so politiki poraz priznali,
ker je virus nepričakovan,
so svetovali: Človek kar doma ostan !

Meje so zaprte, neprehodne,
prireditve odpovedane in nesvobodne,
virus vsakega kaznuje,
ki zaščite ne spoštuje.

Litija, 2020 Slavka Matoz

 

Pesem o kosu

 

Si se kopal v črnilu, Žvrgolenje odmeva
preljubi moj kos, svečano skoz log,
v pomaranči pa brisal milozvočnega speva
nato si svoj nos? vesel je še Bog.
Tvoja grahka sred marca Za mladiče rjave
si gnezdo gradi napuli si glist:
gostolevanje starca to so strune najprave,
ji delo sladi. da glas jim bo čist.
Č'e jeseni brez truda  
si jagode brat,  
bo pa zima kaj huda:  
le sneg in zmrzal.  


AVTOR: Anton DEBELJAK (1887-1952)

© 2010-2023 Društvo upokojencev Litija | Ureja Iva Slabe, oblikovanje in postavitev Adi Slabe