Pohod od Kamnika do Domžal

Pohodniki planinsko pohodniške sekcije DU smo se 24.9.2022 odpravili na pohod od Kamnika do Domžal po pohodniški poti, ki se vije ob reki Kamniška Bistrica in povezuje občini Domžale in Kamnik
Pot, ki je namenjena pešcem, kolesarjem in drugim rekreativcem in je namenjena predvsem druženju, smo pričeli v Kamniku. Celotna trasa poti je dolga 14 kilometrov, mi pa smo prehodili le en njen del. Ob poti so lepo urejena počivališča s klopcami in fontanami s pitno vodo. Drevje nudi senco,kadar pripeka vroče sonce. Pri Zgornjih Jaršah se začne lipov drevored. Leta 1981 so zasadili 88 lip, ki ob cvetenju magično dišijo. Vreme nam je bilo naklonjeno, tako da smo lahko sproščeno uživali v jesenski naravi in poslušali mogočno šumenje reke in brzic, ki jih reka ustvarja na svoji poti.
Zadovoljni in dobre volje, tudi malo utrujeni, smo prišli do Domžal, kjer je čakal avtobus in nas odpeljal do Dolskega, v Vegov hram, kjer smo se najedli in odžejali. Nato pa smo se vrnili na svoje domove v pričakovanju naslednjega pohoda. V vseh nas pa odmeva pozitivno sporočilo: „Družimo in povezujmo se.“
                                                                                                              

Ivanka Kofol

Fotografije: Nuša Rozman

 

POHOD

KRESNIŠKI VRH – KAMPLOV HRIB – VELIKA ŠTANGA

Dne 20. avgusta smo se z avtobusom odpeljali do Kresniškega vrha in potem z Velike Štange do Litije. Zbralo se nas je 23 pohodnikov.

Ko sem dala ta pohod na seznam, sem upala, da bodo gobe kaj rasle. Na tem terenu so gobarska rastišča. Sem se pa kar precej uštela, ker je taka suša v gozdu, da ni mogoče, da bi kaj zraslo.

Ko smo prispeli na Kresniški vrh, nam je naša pohodnica, ga. Danica K. najprej skuhala kavo. Tam se nam je pridružila Marija Kurent, ki nas spremljala do Kamplovega hriba, potem pa se je vrnila nazaj domov v Golišče. Na vrhu Kamplovega hriba smo počili, saj je vrh lepo opremljen s klopcami v krogu; tudi vpisna knjiga je tam in zraven mizica. Pohvalno!

Ko smo se malo podprli in odpočili smo krenili navzdol do gostilne Pri Janezu v Veliki Štangi, kjer nas je čakala dobra obara in okusen krof. Taka je navada, ko se najemo in napijemo nas pa že vleče proti domu. Vrnili smo se zdravi in zadovoljni, čeprav brez gob. Tudi prav!

Besedilo: Ivanka Kofol

Foto: Nuša Rozman

 

RESSLOVA POT PO KRAKOVSKEM GOZDU

​Na Resslovo pot, imenovano po gozdarju in izumitelju ladijskega vijaka Josefu Resslu, smo se pohodniki DU Litija odpravili prvo avgustovsko soboto. Pot je del Krakovskega gozda, največjega nižinskega poplavnega gozda v Sloveniji in se pričenja pri gostilni Žolnir, na obrobju Kostanjevice na Krki.

Zaradi velike suše nam sicer ni bilo dano doživeti pravo obliko pragozda, z vso njegovo pestrostjo podrasti. Res pa nam je bilo prizanešeno s komarji, celotna pot je bila lažje prehodna in prijetna senca je blagodejno vplivala na naše počutje.

Imeli smo vodiča, ki nam je sproti opisoval rastline, ki sicer niso 

cvetele, dalo pa se je slutiti na njihovo veliko pestrost. Gozdni sestav je prav tako pester. Prevladujeta hrast dob in beli gaber, najdejo pa se tudi jelševi sestoji. Celotni gozd je varno zatočišče številnih vrst gozdnih ptic.

 V predelu naravnega rezervata, kjer je moč začutiti veličino pragozda, smo naleteli na padle drevesne velikane in vitalne stoletne dobe s široko razvejanimi krošnjami.

 Najdebelejši med njimi meri v prsnem obsegu 7,5 m. Imenuje se Cvelbarjev dob in stoji izven območja pragozda, v Malencah.

Po prehojenih 8 km smo se vrnili na izhodišče, v gostilo Žolnir.Tu smo se okrepčali in imeli krajšo slovesnost ob posebnem dogodku, nedavni poroki našega organizatorja pohoda, Jožeta Drnovška in njegove žene Sonje. Naj se njuno skupno življenje in naši pohodi, tudi z njuno pomočjo, nadaljujejo.

Iva Slabe

 

PO SOLČAVSKEM – 16. 7. 2022

Toliko lepih kotičkov in razgledov je na Solčavskem, da nas Milan vsako leto enkrat odpelje tja proti LOGARSKI DOLINI.

Dobro razpoloženi; 23 nas je bilo, smo se najprej ustavili na jutranji kavi v okrepčevalnici Smrekca, potem pa v Solčavi zavili na panoramsko cesto, ki vodi proti PAVLIČEVEM SEDLU. Kmalu nas je čakal prvi vzpon na HUDO PEČ, pod goro OLŠEVO. Kratka, a strma pot skozi gozd, nato po isti poti nazaj. Prelepi razgledi na okoliške vršace. Nekoliko smo si odpočili pri kmetiji Klemenšek, nato pa se podali še na drugi vzpon, na bližnjo KLEMENČO PEČ, s pogledom v globino na Logarsko dolino. Za nami obmejna OLŠEVA, pred nami plečata RADUHA, še naprej pa znani vršaci okoli KAMNIŠKEGA SEDLA.

Naprej po panoramski cesti smo se za kratek čas ustavili še pri izviru mineralne vode, ŽELEZNE VODE POD OLŠEVO ter jo seveda tudi poskusili.

Prilegel se nam je topel obrok v prijazni planinski koči MAJERHOLD, kjer nas niso navdušili samo lepi razgledi, ampak tudi lepo ocvetličena in urejena okolica koče.

Še zadnja postaja, sladke dobrote na Trojanah, potem pa zadovoljni domov v pričakovanju naslednjega planinskega pohoda.


Zapisala: Marjana Berložnik

Fotografije: Marjana Berložnik, Milan Amon

30. letnica Planinske sekcije DU LITIJA

Hitro, hitro čas beži  planinska sekcija DU Litija 30 obletnico obstoja slavi. To so lepe stvari, kajti številka pomembna je, ko na emšo  pohodnikov  - pohodnic  pogleda se.

 Že davno smo nekateri v sebi  nosili skrite želje, da v jeseni življenja bi hodili v gore. 12. Junij 1992 ob prehodu pomladi v poletje je prišlo lepo razodetje. Pobudnik, ustanovitelj Viktor Čebela s somišljeniki je planinsko sekcijo pri DU Litija ustanovil, trdne temelje postavil, v nekaj letih ji sloves je ustvaril. Pred tem z Dragom Simončičem sama veliko sta hodila, mnoge steze, poti, ki jih še na zemljevidu ni  kasneje na pohodih  tudi nam odkrila. Z nobene poti nismo zašli. Prvih 5, 10, mnogokrat 13 je bilo število.  To se je podvojilo, potrojilo za poln avtobus je bilo število. Za pohod – izlet »Ne vemo kam« se kombi je dodal, da nihče ni doma ostal. Iz Ljubljane, Zasavja so se nam pridružili z vedrino razveselili. Vse tradicionalne okoliške, daljne poti prehodili, po Domžalski, Hrastniški poti NOV zaselke obiskali, pridno žige v knjižice štempljali. Vedno se je slišalo koga reči: o, saj res, sobota je, upokojenci spet rinejo v gore, kaj tam gor vidijo le? Ko smo kondicijo dobili leta 1997 na prvi dva tisočak Stol stopili, lepih nepozabnih razgledov okoli in navzdol se naužili, zato še mnogi vršaci so sledili. Dobili smo tiste«bacile« vsled katerih  se hodi v hribe. V planinski družbi ni »fovšije« vsak se s  svojimi  nogami na vrh pririne. Nič narobe ni bilo, če se je malo po štirih šlo. Kajti, pogled se ustavi ko po skalovju  mogočen slap drsi, se v milijone kapljic razprši. Zeleno – modro jezero pod nami pravi biser je naravi. V skalni pečini, razpoki nežen cvet se maje, ne meni za viharje. Ko smo z visokega Kanina sestopili družina gamsov je bila v bližini. Povsem drugje v lepi deželi so značilne ravnice, polna luka in pšenice. Kdor želi prava Nebesa  ter Veselo goro spoznati  se mora po Steklasovi  poti med Dolenjske griče podati. Prišli v  odmaknjene zaselke , vasi, kjer mladeži več ni, je le nekaj osamljenih ljudi z zgaranimi dlanmi. Poslopja ovijata srobot, bršljan, pohodnik bi na duri trkal zaman. Povsod je lepo, kjer se svobodno diha, tudi če burja  s sunki v prsa piha. Na Krasu po Pliskini poti se poseben srčni utrip dobi, ko zanimivi »borjači« , portali s staro letnico pove marsikaj za stoletja nazaj. Je lep Goriško – Primorski kraški svet, ko je ruj v prelestne barve ujet, pri Lojzetovih prijateljih pršut, jota zadiši, znana kapljica pridih dobi. Ko z nogami po Kraškem robu drsiš omamni vonj borovcev  v nosnici dobiš, v naravne bonsaje strmiš. Bili smo vztrajni obiskovalci poti kurirjev – vezistov NOV (dolga 1000 km) se ob pomnikih padlim borcem, borkam poklonili, naši pevci čutno so zapeli, kajti, nekateri med pohodniki so kot otroci vojno doživeli. Šepet vetrov mogočnih slovenskih gozdov nas je spremljal na poti domov. Planinska sekcija je imela zaščitni znak – skupino pevcev, ki smo jim nadeli ime »gozdni trubadurji« so zapeli ob vsaki uri.  Večkrat  obiskana  Menina planina skrivnosti bojev v sebi skriva. Po poteh Soške fronte hodili  v kavernah hrbte upognili.  Če je na glavo kaj kapnilo, se pod kozolci je vedrilo.  Pod Matajurjem    arnika cvetela, se je od strel iskrilo, nikogar ni zadelo. Oblačila, volja so zdržala, v gostišču sta prijala čaj in kava.  Leta 1996 nas je ljubitelj gora, zaščitnik narave Franci Štrus vodil od Jevnice do Ihana po neznanih poteh, nismo slutili, da smo poslednjič z njim hodili. Na pobudo planinske sekcije DU Litija leto dni kasneje pohod po Štrusovi poti ustanovili se je v vedno večjem številu udeležili. Kasneje  iz Senožeti do Ihana hodili se proslav na Oklem udeležili. Za knjižice je Viktor Čebela poskrbel, s PD Litija sodelovali, pohod mnogokrat v globokem snegu s čevlji teptali. V letu 2000 sta  Lojze Hauptman  in Silvo Gril korak pospešila, v manj kot 24 urah  BKP prehodila, za mnoge žal le iluzija.

Toda, ob 30 letnici se zdi, da se strmina vedno bolj zvišuje, v resnici se vzdržljivost telesa zmanjšuje, tegobam kljubuje, zato se po lažjih poteh hodi, potuje. Leta 2014 je Nuša Rozman vodenje sekcije prevzela, za marsikaj s pomočniki poskrbi, da so zadovoljni vsi. Zato hvala ji.  Imamo pomembno značilnost. Če se pohodnik – pohodnica iz različnih vzrokov pohodov ne udeležijo, kartico z lepo pisavo, vsebino, podpisi udeležencev domov dobijo, prejemnike zelo razveselijo.  Hvaležnost, spoštovanje sta vrednoti.

 Ob 30 letnici iskrene čestitke! Iskrena hvala vsem spremljevalcem, vodjem, vodnikom, šoferjem RUDI TURS za varne prevoze, pohodniške poti, da smo s celimi kostmi domov prišli. Zahvala PD Litija za sodelovanje, očem skrite bisere naše lepe domovine, del tudi tujine odkrili, novih znanj se naučili. Planinstvo, pohodništvo je dejavnost, ki povezuje, združuje ljudi, tke pristne prijateljske vezi, pomembno za čas, ki ga živimo, ko vedno bolj drug mimo drugega hitimo. Na naših poteh s kisikom oskrbljen je zahteven človeški  organizem, v telesu večji optimizem, predvsem pa ostajajo na naša druženja spomini kot biseri v mesečini.  Mnogokrat je na zemljo legel mrak, ko proti domu bil počasen je korak a z mislijo, da dan ni bil dnevu enak. Pohodnice, pohodniki poskrbite za takšen utrip srca, ki nasmešek na lica vam da. Srečno, uspešno v četrto desetletje.

Litija, dne 28. Junij 2022

Zapisala:  Almira Jelnikar

POHOD – JAVORNIŠKI ROVT 18. 6. 2022

Tokrat je bil naš pohodniški cilj Javorniški Rovt, slikovita hribovska vas nad Jesenicami.
Avtobus nas je pripeljal do planinskega doma Pristava, stavbe, ki je bila pred davnimi leti last znane družine Zois. V njej je deloval  tudi botanik Karel Zois, brat bolj slavnega Žige.  Karel je bil med prvimi, ki  je raziskoval alpsko rastlinstvo na Kranjskem, urejal parke, sadil različna drevesa.  Občudovali  smo mogočna,  več sto let  stara drevesa okoli doma in predvsem v bližnjem parku: lipe, jesene, smreke, macesne, duglazije, omorike itd.
Sprehodili smo se  seveda tudi do lepega akumulacijskega jezera, ki ga napaja potok Javornik in nato še proti  njegovemu izviru.  Tu je tudi vir pitne vode za naselje. Učenci, ki bivajo v CŠOD  Trilobit, domu,  ki stoji ob tem jezeru, lahko resnično uživajo v tako lepi naravi.
Kmalu po kosilu  v Pristavi smo se odpeljali v dolino Završnice, do še enega  akumulacijskega jezera  HE Moste.  Še sprehod okoli jezera  s pogledom na slikovito okolico in prelepe gore vse naokoli, potem pa pot proti domu.
Vroč, a prijeten dan smo preživeli v senci gorenjskih gozdov in hladnih jezer.
»Da  ne boste rekli, da vas Amon vedno vleče v skale,« je ob koncu pripomnil naš spremljevalec  Milan.

Zapisala: Marjana Berložnik

Fotografije: Milan Amon

 

SEDRAŽ – REČICA 4. 6. 2022

Pohodniki planinsko pohodniške sekcije DU smo se odpravili na področje zasavskega pogorja in se sprehodili od Sedraža do Rečice. To so rudarski revirji, kjer so 700 let kopali rudarji zelo kvaliteten premog v povezavi z rudnikom Laško. Pri prijaznih ljudeh na kmečkem turizmu v Sedražu smo popili dobro kavico in začeli pohod po kolovozni poti, ki se je rahlo dvigala. Nudili so se nam razgledi po okoliških hribih in celo mogočni Kum nas je pozdravljal. Spremljal in usmerjal nas je gospod, ki je bil včasih zaposlen v rudniku, zato je veliko vedel o dogajanju in delu pod zemljo – v rudniških rovih, ki potekajo na tem področju.
Prišli smo do kraja, kjer je bila vasica Govce, ki je ležala na planoti pod Govškim Brdom, nad nahajališčem zelo kvalitetnega premoga. Zaradi rudnika je nastalo plazovito področje in vasica se je začela pogrezati. Tu so bile mogočne kmetije in cerkvica svete Magdalene. Leta 1965 so jo z žalostjo v srcu zapustiti še prebivalci zadnjih štirih kmetij na planoti. Žalostni pogled na plazovito območje z ostanki ruševin so dokončno zakrili s sanacijo terena v letu 1991.
Ostal pa je še jašek Liša, ki je služil kot transportni jašek za spust nakopane premogove rude iz Liša polja do glavnega rudnika Laško in do separacije v spodnji Rečici. Rudarji so ga preuredili v muzej . Pri vhodu sta nas prijazno sprejela dva rudarja, eden v svečani črni rudarski obleki z 28. zlatimi gumbi in drugi v delovni obleki, ki nam je razkazal muzej z rudarskim orodjem in opremo. V srcu nam je ostal zelo spoštljiv občutek do rudarjev in njihovega težkega dela pod zemljo.
Pohod je pripravil Lojze Hauptman. Hvala, spoznali smo veliko novega in se dobre volje vrnili domov.

Zapisala: Nuša Rozman
Fotografije: Milan Amon

 

PODPEČ – ZJAT – GRAČIŠČE

Kljub slabi vremenski napovedi smo se člani planinsko pohodniške sekcije DU, dne 7.maja 2022, odpravili na Primorsko, v Rižano, kjer smo v gostilni Cah spili jutranjo kavico, s katero nas je počastil vodnik Milan Amon. Nato smo se ustavili v vasi Podpeč in zapustili avtobus. Sprehodili smo se do konca vasi in nadaljevali pohod po večinoma gozdni, kamniti in mokri poti, ki se je stopničasto in strmo dvigala v hrib proti obrambnemu stolpu. Vzpenjali smo se s pomočjo verižne ograje. Nudili so se nam lepi razgledi od Hrastovelj do Kopra. Nekaj pohodnikov pa se je po strmem pobočju povzpelo še na neizrazit, a zelo razgleden Zjat.

Beneški obrambni stolp je nad vasjo, na vrhu skalne pečine skupaj z utrjeno jamo pod njim imenovano Grad, predstavljal posebno obrambno postojanko že v času ogrskih vpadov leta 1411 in v času turških vpadov leta 1470 – 1501.

Vrnili smo se v avtobus zelo previdno in veseli, ker smo ostali v enem kosu, vendar pod vtisom užitkov v skalovju in cvetju.

Opravili pa smo še en lep pohod iz vasi Gračišče po lepi zložni gozdni poti tudi malo v hrib do razglednega stolpa. Lahko smo se odpočili in razgledali daleč po tem področju, po zaselkih in vasicah in uživali v majski naravi brez dežja.

Preživeli smo res lep dan v pričakovanju naslednjega pohoda.

Zapisala: Nuša Rozman

Fotografije: Milan Amon.

 

NOVO MESTO – POT ZELENI KROG

    

Pohodniški program, ki smo ga zasnovali za ogled samega kraja, predvsem pa iskali poti ob reki Krki in zelene griče ter doline Novega mesta. 26. Marca se ga je udeležilo 23 pohodnic in pohodnikov.

Po prihodu v gostišče Loka ob reki Krki smo se lep čas pomudili pri jutranji kavi, ki je bila opremljena z kar solidnim rogljičkom. Pot nas je vodila kar nekaj časa ob reki Krki. Ko smo prečkali železniško progo, smo se preko cest vključili v Kettejev drevored. Ta drevored je zasajen v spomin na Dragotina Ketteja, ki je obiskoval novomeško gimnazijo. Ko smo prispeli na najvišjo točko tega dela poti, na Marof, smo bili na območju kjer je bilo veliko arheoloških najdb, zlasti situl. Kot največje evropsko najdišče situl, je dobilo ime Novo mesto, mesto situl. Arheologom privoščimo, da bi našli še kaj, vsaj blizu tako lepega in popolnega kot je naša situla iz Vač.

Preko zanimivega mostička za pešce, smo prispeli v Ragov log in se pomudili nekaj časa v zelenju. Od tam smo se vrnili do Ragovega mostu in od tam poiskali pot do glavnega trga, ki je obnovljen po strokovnih kriterijih ter je največji trg takšne vrste v Sloveniji.

Od Glavnega trga smo se spustili do reke Krke in ob njeni strugi odkorakali proti izhodišču današnjega programa. Na poti smo videli zanimiv železniški, šmihelski most, ki je grajen iz kamnitih podpornikov, vmesna premostitev pa je iz železa. Ta most slovi po eni najdaljših razdalj, načinu na katerega je bila premočena razdalja med enim in drugim podpornikom.

Pred odhodom smo si privoščili značilno dolenjsko malico, tj. ričet s klobaso v gostišču Loka.

Veseli in dobre volje smo se odpravili proti domu, z obvezno vmesno postojanko.

Ob tej priliki se zahvaljujem vsem, ki so pripomogli k izvedbi tega programa, še posebno Sonji, ki me je v celoti nadomestila.

 

Jožef Dernovšek

Pohod KUM, ZAVRŠJE

Dobre volje smo se, 12. marca 2022, v lepem sončnem pomladnem jutru planinci planinsko pohodniške sekcije DU Litija, po programu pohodov za leto 2022, odpravili na Kum, zasavski Triglav.

 Med vožnjo smo se razgledovali po zasavsko posavskem hribovju in se pripeljali na Kum na jutranjo kavico. S Kuma smo opazovali tudi celo Dolenjsko, Gorjance, Trdinov vrh. Ko smo se razgledali, pa smo se z avtobusom zapeljali nazaj do Dobovca, Škofje Riže in do Završja.

Zapustili smo avtobus in se podali po kolovozni poti čez Gorenjo vas do Malega Kuma in opazovali naravo okoli nas, modrino neba od koder nas je grelo sonce in pihal hladen veter. Sprejela nas je osamljena vasica z 23 hišnimi številkami in gospodarskim poslopjem v razpadajočem stanju. Le redki gospodarji so še ostali v tem kraju, ki sicer obnavljajo domove, toda manjka infrastruktura. Zato se počutijo zapuščene od države.

Po dveh urah hoje smo prišli do kmečkega turizma Baron na Malem Kumu, kjer so nas postregli z ričetom, joto in klobaso. Tudi žeje nismo trpeli. To pa je poskrbel Lojze, ki je v februarju praznoval okrogli rojstni dan. Mi smo mu zaželeli, da bi mu zdravje služilo, da bi se oko in telo še veliko lepot naužilo in da bi varno in zadovoljno krenil v novo desetletje.

Srečni in veseli smo se odpeljali proti domu.

Zapis in foto: Nuša Rozman

 

Planinci

           

                                             

PS DU Litija si pridržuje pravico do odpovedi izleta oziroma pohoda v primeru nezadostnega števila udeležencev, slabega vremena ali ostalih objektivnih razlogov. Pridržuje si tudi pravico do spremembe datuma oziroma smeri pohoda, če bi tako narekovali že omenjeni razlogi.

Udeleženci morajo biti člani DU.

Udeleženci morajo biti obuti, oblečeni in opremljeni v primerni planinski zaščiti.

Organizator skrbi za izvedbo pohodov na začetni relaciji ali trasi, časovni potek in za prevoze.

Potrebne dnevnike ali kartončke za žigosanje si morajo udeleženci priskrbeti sami.

Podrobnejše informacije za posamezno aktivnost bodo pred aktivnostjo objavljene na plakatu.

Priporočamo, da se udeležite aktivnosti ZDUS, društev upokojencev in PD Litija.

Vodja izleta oziroma pohoda ima pravico zavrniti udeleženca pred ali med izletom oziroma pohodom, če je le ta neprimerno pripravljen, opremljen ali nediscipliniran.

Program je okviren. Pohode bomo sproti prilagajali glede na navodila Nacionalnega instituta za javno zdravje. Udeleženci morajo imeti pri sebi potrdilo PTC. Za vsak pohod bo na oglasni deski društva plakat iz katerega bo razvidna smer in cilj pohoda.

 

VODJA SEKCIJE Nuša Rozman

PREDSEDNICA DU LITIJA Irena Kramar

 

 

POHOD

Ne vemo, kam

Pohodniki Planinsko pohodniške sekcije DU Litija, smo se dne 16. oktobra 2021 odpravili na pohod Ne vemo, kam. Bilo nas je 35 pohodnikov. Vodil nas je Lojze Hauptman, ki je pohod tudi pripravil in nas iskrivo in skrivnostno usmerjal proti prekmurskim ravnicam in gričem. Najprej smo se ustavili v Slovenskih Konjicah, kjer nas je Milan Amon postregel z že doma skuhano vročo kavo in sladico, kar nam je zelo teknilo. Radovednost pa se je stopnjevala. Nadaljevali smo proti neznanemu cilju. Vožnja je bila dolga. Razdelili smo anketne lističe na katerih je bilo napisanih pet vrhov iz Štajerskega področja. Uganiti je bilo potrebno cilj našega pohoda. Za tiste, ki bodo uganili cilj, smo pripravili manjše nagrade.

Pripeljali smo se že v krajinski park na Goričko, z mestnim središčem Kuzma. Ustavili smo se v kraju Grad, kjer se nahaja največji grad v Sloveniji z 365 sobami. Z vodičko smo si ta grad tudi ogledali in veliko zanimivega o njem tudi izvedeli in z ogledom zaključili. Nato se nam je pridružila druga vodička Urška in se po panoramski vožnji odpeljali do našega cilja in se sprehodili po hribu do stičišča treh dežel Avstrije, Madžarske in Slovenije – do Tromejnega vrha. Na vrhu je velik trikotni kamen na katerem so grbi in zastave treh dežel. Bili smo presenečeni in uživali smo ob odkritju druge tromeje poleg Peči. Sprehodili smo se in se nato vrnili v avtobus, ki nas je odpeljal na ogled panonske domačije imenovane Cilina iža na slemenu dela Gornjih Slavečev pri Kuzmi. Hiša ima bivalne in gospodarske prostore pod enotno dvokapno streho z črno kuhinjo, lesenim dimnikom in pečjo. Tla so prstena, stene pa so ometane z ilovnatim ometom. V njej je živela osem članska družina. Ta domačija je kulturni spomenik lokalnega pomena in hkrati muzej. Na friškim zraki nas je čakal prigrizek, potica in kava. Nato smo se z vodičko Urško odpeljali v okrepčevalnico za hitro prehrano RAK v Slavečih, kjer smo zaključili naš pohod Ne vemo, kam in imeli kosilo. Komisija je ugotovila, da je deset udeležencev uganilo cilj pohoda in smo izžrebali srečne dobitnike.

Zelo sem bila vesela, ker so se tega pohoda udeležili vsi spremljevalci in spremljevalke naše sekcije: Lojze Hauptman, Milan Amon, Jože Dernovšek, Alojz Kavčič, Anica Majcen, Mila Grošelj, Ivanka Kofol, Marjana Sladič, in s tem obogatili druženje. Zahvalila sem se jim v svojem imenu in v imenu vseh pohodnikov za njihov trud, skrb in čas za skrbno pripravo pohodov. Vsi želimo, da bi nas bili pripravljeni voditi po naši zeleni deželi tudi naslednje leto, saj nas vedno znova prevzame, saj so še kraji kjer nismo bili in bi jih radi videli. Letos smo opravili 12 pohodov in praznovali 29 letnico Planinsko pohodniške sekcije. Pohod Ne vemo, kam pa je bil že 26. Z lepo mislijo v srcu pa smo se spomnili tudi naših prijateljev pohodnikov, ki zaradi bolezni ne morejo več z nami ali pa jih že več ni. V programu imamo do konca leta še en pohod in sicer v Žalec – hmeljarska pot. Kmalu pa bo potrebno pripraviti nov program pohodov za leto 2022.

Preživeli smo lep sončen dan, prijetno druženje in veliko novega videli in spoznali. Lojze, hvala ti za to!

 

Zapisala: Nuša Rozman

 Fotografije: Amon Milan

 

Pohod po Kettejevi poti

V programu pohodov Planinsko pohodniške sekcije DU Litija je bil za mesec september 2021 predviden pohod v Brkine. Odločili smo se za pohod po Kettejevi poti. Ta pot je bila odprta ob 130. obletnici rojstva pesnika Dragotina Ketteja in povezuje Ilirsko Bistrico, kjer je živela do poroke pesnikova mati ter Prem, kjer se je leta 1876 rodil Dragotin Kette. Vsakoletni tradicionalni pohod, dolg 9 km, je v mesecu aprilu. Naš pohod smo izpeljali v soboto 25. septembra 2021. Start poti je v središču Ilirske Bistrice pred Osnovno šolo Dragotina Ketteja. Mi smo se izognili prometnim ulicam in asfaltu ter pričeli s pohodom po makadamski cesti v zaselku Zarečje. Pot nas je vodila po dolini reke Reka. Po poti so nas spremljale lepo označene markacije s sliko Dragotina Ketteja. Približno na polovici poti stoji ob Reki Novakov mlin, ki še deluje, vendar si ga nismo mogli ogledati, ker so že imeli v gosteh večjo skupino gostov. Naša pot se je začela vzpenjati proti vasi Smrje, kjer smo si ogledali vaško cerkev sv. Janeza Krstnika. Od tu se je cesta spustila v dolino, mi pa smo zavili levo na gozdno cesto, ki se je začela strmo dvigati. Kmalu smo zagledali farno cerkev sv. Helene na Premu. Na srečo je bila cerkev odprta in smo si ogledali njeno notranjost. Cerkev je bila večkrat obnovljena. Zadnje poslikave so delo našega slikarja Toneta Kralja iz leta 1921. Na sprehodu po vasi smo se ustavili pri stavbi nekdanje osnovne šole, kjer se je rodil Dragotin Kette. Njegov oče je bil v tej šoli učitelj in z družino stanoval v spodnjih prostorih šole. Sedaj je tu urejena spominska soba v čast velikemu pesniku.
Najbolj markantna zgradba na Premu pa je grad, kjer je stalna muzejska razstava o zgodovini gradu. Z gradu je zelo lep razgled. Proti zahodu na Vremščico in v ozadju na italijanske Dolomite, na vzhodu na Snežnik in Volovjo reber (kjer zaenkrat še ni vetrnih elektrarn) ter v dolino reke Reka.
Prišel je čas kosila in odšli smo v dolino pod gradom, nekateri peš, drugi z avtobusom do kmečkega turizma, kjer so nas že čakale pogrnjene mize . Do odhoda avtobusa smo se še družili in ob zvoku harmonike tudi zapeli.

https://www.ilirska-bistrica.si/turizem/aktivnosti/pohodniske-poti/2014032113194018

 

Tekst: Alojz Kavčič

POHOD OD STRUNJANA DO PORTOROŽA

     

Pravijo, da tretjič gre rado. Prav to se je zgodilo 2. septembra 2021, ko smo se le odpravili proti naši obali. Že leta 2019 je bilo namreč načrtovano, pa je zaradi dežja odpadlo, potem pa še leta 2020, ker je odpadlo zaradi Korone.

Odpeljali smo se proti obali in prvi načrtovan postanek je bil na Belvederju nad Izolo, kjer smo imeli s terase prelep razgled na obalo. Žal nas niso sprejeli, ker so imeli veliko hotelskih gostov na zajtrku. Nato smo se peljali v Strunjan, k hotelu Salinera, kjer je bila naša izhodiščna točka za pohod in tukaj smo dobili kavo, za poživilo. Po okrepčilu smo se podali v hrib na Pacug, potem pa dol v Fieso, kjer smo izpraznili zaloge iz nahrbtnikov ter mimogrede opazovali učne ure potapljačev, iz potapljaške šole v Fiesi. Nato smo krenili ob obali do Piranske cerkve in dalje do Tartinijevega trga. Bilo je vroče, žeja je bila huda in tudi ljudi je bilo še veliko. Hoja naprej do Portoroža, tako ni bila prav prijetna zaradi drenjanja. Pešci, kolesarji, skiroji in rolkarji vsega je bilo veliko na cesti. Pri hotelu Histrion sta nas pričakala Jože Drnovšek in Sonja, ki sta bila tam na letovanju, tako smo malo poklepetali ter odšli naprej do Portoroža. Tam smo odšli v restavracijo, da smo se malo podprli. Nato pa je prišla že ura našega odhoda in ob 16. uri smo se posedli na avtobus ter se odpeljali domov.

 

Ivanka Kofol

 

OBISKALI SMO LOVRENŠKA JEZERA

 

Eden zadnjih poletnih pohodov naše pohodniške skupine je bil v soboto, 4. septembra, namenjen obisku Lovrenških jezer.

Izhodišče našega pohoda je bila Rogla. Iz avtobusa smo izstopili na velikem parkirišču v bližini hotela Planja, od koder smo se preko travnika, mimo akumulacijskega jezera, ki služi pozimi za zasneževanje smučarskih terenov, odpravili proti našemu cilju.

Pot nas je vodila sprva rahlo navzdol do oznake za Lovrenška jezera, nato pa smo po rahli vzpetini prispeli v gozd. Na sami poti smo naleteli na kar precej razpotij, vendar nas je naš tokratni vodič Lojze Hauptman, kot vedno, zanesljivo usmerjal tako, da smo brez posebnih težav in varno, po malo slabših kolovoznih poteh, prispeli do zgledno urejene, z lesom tlakovane stezice, ki omogoča pohodnikom varen vzpon do vrha.

Jezerca ležijo na površini okoli 16 ha na Pohorskem šotišču, med Roglo in Ribniškim Pohorjem. Jezerca so kotanje s površino nekaj kvadratnih metrov in globine do 1,2 m, ki dobivajo vodo le s padavinami. Obdaja jih rušje. Na začetku barja je razgledni stolp, ki omogoča pogled po vsej površini Lovrenških jezerih in okoliških hribih.

Sprehod med jezerci po lesenih brveh daje pomirjujoč občutek, čeprav je bilo v času našega obiska na jezercih cvetočih lokvanjev le še za vzorec.

Po vrnitvi na Roglo smo si še malo ogledovali nove pridobitve, predvsem novozgrajeni stolp Pot med krošnjami, vendar le od daleč, samo za vtis.

Pohod se vedno zaključi s prijetnim druženjem ob kosilu in tudi tokrat je naš vodič Lojze našel zelo lepo urejeno gostišče HRAM ZIMRAJH, v Brezju pri Oplotnici. Na pokriti vrtni terasi, kjer smo bili edini gostje, so nas prijazno sprejeli in še bolje pogostili, tako da se je naše druženje zavleklo v pozne popoldanske ure.

Lep dan, lep pohod, odlično vodenje. Si lahko želimo še več?

Iva Slabe

 

POKLJUKA – PLANINA ZAJAVORNIK

Bilo je poletno jutro, dne 21. avgusta 2021, ko se je devetindvajset pohodnikov planinsko pohodniške sekcije DU Litija zbralo ob 7. uri zjutraj na železniški postaji Litija in se odpeljalo proti lepi Gorenjski in sicer na Pokljuko, na planino Zajavornik, ki leži sredi pokljuških gozdov.

Že med vožnjo in jutranjo zarjo nam je pogled segal do Julijskih Alp ter okoliških krajev. Prvi postanek je bil na Zgornjih Gorjah, kjer smo se okrepčali z jutranjo kavico in se po postanku odpeljali na obširno gozdno področje Pokljuke.

Od tod smo peš krenili po gozdni poti in občudovali mogočen smrekov gozd. Prispeli smo do velike travnate planote, kjer se je pasla živina. Tam je bilo večje število pastirskih stanov, nekaj pa jih je že predelanih v vikende. Med njimi je stala tudi majhna sirarna, saj imajo zaradi velikega števila krav dovolj mleka.

S te planote se nam je ob jasnem vremenu razprostrl lep pogled na planino Viševnik, Mali Graški Vrh ter večino vrhov nad planino Lipa. Gospodar sirarne gospod Boris nas je prijazno sprejel in nam povedal nekaj o zgodovini planine Zajavornik. Ponudil nam je kislo mleko, žgance, slasten sirov zavitek ter domač sir. Večina pohodnikov je izbrala kislo mleko in sirov zavitek. Po obilni malici smo se vrnili do avtobusa ter se odpeljali do Rudnega Polja. Tam smo se sprehodili, občudovali naravo in objekte na tem področju, ter se naužili svežega zraka.

Po vseh ogledih in prehojeni poti smo bili prijetno utrujeni in se z avtobusom odpeljali v Lesce, v gostilno Tulipan, kjer smo zaužili topel obrok in osvežujoč napitek. Po obroku smo se zadovoljni in z lepimi vtisi odpeljali proti domu.

 

 

Litija, 21.8.2021                                                                   Zapisala: Anica MAJCEN

 

Pohod Krka –Ambrus

Prvo avgustovsko soboto, dne 7.8.2021, smo se pohodniki DU Litija odpravili proti Suhi krajini. Namenili smo se prehoditi del krožne pešpoti »Prijetno domače«, ki povezuje dvanajst krajevnih središč v občini Ivančna Gorica. Jutranje vreme je bilo vzpodbudno, in temu primerno je bilo tudi razpoloženje med številnimi pohodniki.

Za ogrevanje smo se najprej ustavili v kraju Gradiček pri Krki in se sprehodili do izvira reke Krke. Nato nas je avtobus zapeljal do naselja Laze pri Krki, kjer smo se lotili vzpona po gozdni poti na Ciganov vrh ali Korinjski hrib (731 m), ki kraljuje nad naseljema Mali in Veliki Korinj, obiskovalcu pa omogoči širok razgled po Suhi krajini.

Po krajšem počitku in okrepčilu smo se lotili spusta do Malega Korinja ter dalje do vasice Kal in končnega cilja v Ambrusu. Prijetna pot nas je vodila skozi gozdove, ki so nas varovali pred sončno pripeko, žal pa nam niso omogočili prav nič gobarskega veselja.

V Ambrusu nas je že čakal avtobus in nas po krajši osvežitvi in počitku odpeljal do Muljave. V počastitev letošnjega Jurčičevega leta smo obiskali Jurčičevo domačijo in Obrščaka, nato pa se, v pričakovanju naslednjega pohoda, odpravili proti domu.

 

Marjana Sladič

 

MARTULJŠKI SLAPOVI

S klikom na sliko jo lahko povečaš.

Prelepa Gorenjska, poje Avsenikova pesem in res sta pesem in pokrajina v ponos vsem nam Slovencem, nekateri predeli pa so pravi biser. Mednje gotovo spadata dva slapova, Zgornji in Spodnji Martuljkov slap, ki ju najdemo pod mogočnim Špikom. Tja se je naša pohodniška skupina odpravila predzadnjo julijsko soboto. Avtobus nas je pripeljal do gostišča Pri Jožici sredi Gozd Martuljka in po jutranji kavi se je pričel naš pohod.

Pot nas je najprej vodila preko travnika do gozda, kjer se je pričela pot sprva zložno vzpenajti ob reki navzgor, nato pa s pomočjo stopnic še precej višje. Pot je prečil večji most čez reko, nato pa se je na drugi strani pot vzpela po stopnicah pod steno. Le nekaj korakov naprej smo prišli do še enega mostu, s katerega je bil lep razgled na Spodnji Martuljkov slap. Za mostom je pot zavila levo in se vzpela pod strma pobočja v bližini slapu. Čez nekaj minut smo prispeli na razpotje in takoj za tem do Ingotove koče na planini Jesenje.

Tu se je naša pohodniška skupina prepolovila in enajst kondicijsko dobrih pohodnikov se je podalo po precej strmi poti, ki je na najbolj zahtevnem delu zahtevala nekaj plezalnih sposobnosti po klinih in ob zajli. S pomočjo varoval se je nato pot spustila do vode in se naprej v nekaj korakih vzpela do točke, od katere je bil viden slap in ves trud je bil poplačan.

Tudi druga polovica pohodnikov ni mirovala. Sprehodili so se do bližnje kapele Marije Snežne in spomenika ponesrečenim planincem v Martuljkovi skupini, ki jih gore niso spustile iz svojega objema.

Po skupnem kosilu smo se vrnili, po strmi in skalnati poti sredi gozdov, do našega izhodišča v Martuljku, kjer nas je že čakal avtobus.

Tokratni pohod je skrbno in natančno, kot vedno, v veselje vseh udeležencev, pripravil Milan Amon in poskrbel tudi za dobro razpoloženje in fotografije za spomin.

  Iva Slabe

Fotografije Milan Amon

 

POHOD ŠEBRELJE – DIVJE BABE

Pri sestavljanju programa pohodov za leto 2021 je član Planinsko pohodniške sekcije Jože Dernovšek predlagal pohod na Šebrelje in Divje babe. Sobota 10. junija 2021 je bila namenjena temu pohodu. Napolnili smo avtobus ter se odpeljali v smeri proti Idriji. Obetal se nam je ne prevroč, jasen dan. Šebrelje je planota med Idrijo in Cerknim na nadmorski višini 573 m na severni strani pri cerkvi sv. Ivana in 1079 m pri Šebreljskem vrhu (Vrhovec) na južni strani planote. Na osrednjem delu planote leži vas Šebrelje s štirimi zaselki: Dolenja vas, Srednja vas, Gorenja vas in Kurji vrh. Na poti proti Idriji smo se ustavili v Godoviču na jutranjo kavo. Od Idrije smo se peljali ob reki Idrijci do vasi Reka, kjer so nam oglasne table sporočale, da smo na področju arheološkega parka Divje babe. Prečkali smo most in se na parkirišču pripravili za pohod. Visoko nad nami nas je pozdravljala cerkev sv. Ivana, cilj našega pohoda. Do nje vodita dve markirani pohodniški poti. Prva je bolj zahtevna in vodi strmo v hrib. Mi smo izbrali drugo, imenovano Mulatjera, ki so jo pred dvemi leti očistili in usposobili. V času prve svetovne vojne je bila tu speljana mulatjera za dostavo orožja in hrane avstrijskim vojakom, nato pa jo je preraslo grmovje. Kakšno uro smo hodili v senci dreves, nato pa je pot zavila med vklesane skale z varovalno ograjo. Ko so se nam skale umaknile, se je pot zravnala in že smo prispeli do makadamske ceste, ki povezuje zaselke na planoti Šebrelje. Zavili smo na desno proti cerkvi sv. Ivana. Malo pred cerkvijo je lepo urejen bife, kjer smo se posedli in se okrepčali. Lokalni vodnik nas je nato popeljal k cerkvi sv. Ivana in od tu smo imeli ob jasnem vremenu čudovit razgled. Pod nami je bila dolina Idrijce, v ozadju bohinjske gore z Rodico in Črno prstjo, pred njimi pa Zakojca, Porezen in na desni Blegoš. Vodnik nas je povabil v cerkev in nam opisal njeno zgodovino. Opozoril nas je tudi na izredno močno naravno sevanje ob cerkvi, kjer so najmočnejše točke posebno označene. Manjša skupina pohodnikov se je nato spustila po stopnicah skalnega pobočja do kraške jame Divje babe, kjer je bila leta 1995 najdena petdesettisoč let stara neandertalska piščal, narejena iz stegnenice jamskega medveda.
Ponovno smo se zbrali pri bifeju in krenili po cesti do avtobusa, ki je bil parkiran v Gorenji vasi. Vračali smo se mimo Cerknega v Poljansko dolino, kjer nas je v Hotavljah čakalo kosilo. Domov smo prispeli nekoliko utrujeni, vendar dobre volje.

  Alojz Kavčič
Foto: Nuša Rozman

 

OBISK POTOČKE ZIJALKE

Pohodniška skupina DU Litija se je 26. junija, po mnenju večine pohodnikov, podala na prvo letošnjo resnejšo pot, čeprav je oznaka tovrstne poti označena na Wikipediji kot lahka. Naš tokratni vodič, Milan Amon, pa jo je ocenil nekje med našim in zapisanim mnenjem. Ne glede na vse, smo cilj z medsebojno pomočjo in vztrajnostjo dosegli vsi. Splačalo se je, zato hvala za pobudo, organizacijo in pomoč vsem vpletenim.

      

Potočka zijalka (tudi zijavka) je pomembno jamsko najdišče iz začetka mlajšega paleolitika. Ime je dobila po nekdanjem lastniku Potočniku. Leži na nadmorski višini 1675 metrov na zahodnem delu južnega pobočja gore Olševe, nad vasjo Sv. Duh. V njej so našli ostanke 40 živalskih vrst, ena od teh je bil jamski medved, koščena in kamnita orodja in ostanke ognjišč.

     

A ne le jama, na nekatere je pogled v dolino in razgled na mogočne hribe nasproti nas, Ojstrico, Babe, Kamniško-Savinjske Alpe z Raduho in Olševo, naredil še večji vtis.

Tudi sama pot do izhodišče točke pohoda, kmečkega turizma Rogar, ki se nahaja na nadmorski višini 1250 metrov in je tako najvišje ležeča turistična kmetija z nastanitvijo v Sloveniji, je bila zanimiva. Z avtobusom smo naredili nekakšno krožno pot iz Litije preko Kamnika, čez prelaz Volovljek proti Logarski dolini in nato v vasi Solčava po Solčavski panoramski cesti proti Sv.Duhu. Pred povratkom domov po Logarski dolini, mimo Ljubnega, Mozirja in preko Trojan, pa smo se seveda okrepčali z okusno joto v Planinskem domu Majerhold v Solčavi.

Poletne vročine v objemu gozdov in rahlo oblačnemu vremenu, pa na veslje vseh nas, ni bilo čutiti.

  Iva Slabe

 

 

POHOD VODICE - VELIKA GOBA - JAVORJE

Po nekaj tednih slabega vremena se je nebo le razvedrilo in za soboto 12. junija so napovedali lepo vreme. Mogoče tudi zato, ker je tega dne društvo slavilo devetindvajseto obletnico ustanovitve Planinske sekcije pri našem društvu. Dogovorili smo se, da prehodimo del hribovja ob obrobju občine Litija. Avtobus nas je pripeljal mimo Gabrovke in Moravške Gore do vznožja Vodic, hriba z nadmorsko višino nekaj manj kot 700 m. Pričeli smo s pohodom, a smo se kmalu ustavili, saj sta nas pri prvih hišah v vasi pričakala naša nekdanja člana društva Janez Vovk in žena. Povabila sta nas k hiši in nas postregla s pecivom in pijačo. G. Janez je nato zaprosil ključarja cerkve sv. Neže, da odpre cerkev in nam jo razkaže. Z veseljem nas je povabil v cerkev in opisal njeno zgodovino. Zgrajena je bila pred 500 leti in večkrat predelana.
Z Vodic smo krenili po zložni gozdni cesti Proti Veliki Gobi, kamor smo prispeli po dobri uri hoje. V sredini vasi stoji cerkev, posvečena sv. nadangelu Mihaelu. Vidna je daleč naokoli, saj leži vas na nadmorski višini 710 m.
Pot smo nadaljevali proti Javorju pri Gabrovki. Ura se je bližala poldnevu in čutila se je že sončna pripeka. V senci dreves smo potegnili iz nahrbtnika še Jasnino pecivo in se obenem še odžejali. Avtobus nas je čakal na Javorskem Pilu in nas zapeljal do gostišča Pustov mlin, kjer smo v prijetnem druženju zaključili naš pohod.

Tekst: Alojz Kavčič

 

V VITOVLJAH – 29.5.2021

     

Spet se peljemo po Vipavski dolini, a tokrat smo namenjeni na njen severni konec.
Izhodišče za naš današnji planinski pohod so Vitovlje, razpotegnjeno naselje pod južnim robom Trnovske planote. V vasi se na kavi ustavimo pri znanem kmečkem turizmu Malovščevo. Le – tega dobro poznajo številni naši upokojenci, ki že vrsto let hodijo tja na trgatev.
Potem pa pot pod noge. Pogled navzgor na naš cilj – cerkev Sv. Marije – nam da vedeti, da bo pot tokrat daljša, bolj strma in zato napornejša. Takoj iz vasi se počasi ves čas vzpenjamo; mimo vaške cerkve Sv. Pavla, pa skozi vas z nenavadnim imenom Užiče, nato prispemo do ljubkega, zelenega, naravnega jezerca, na koncu pa strmo navzgor proti vrhu. Kmalu opazimo, da je romarsko cerkev iz 14. stoletja nekoč obdajalo mogočno obzidje, ki je služilo kot utrdba proti turškim vpadom. Med 2. svetovno vojno je bila cerkev porušena, leta 1966 pa so jo s pomočjo domačinov obnovili.
Na višini 600 m se široko odprtih oči zazremo v zeleno dolino. Naravnost pod nami je umetno jezero Vogršček, na desno lepo vidni obe Gorici nekoliko dalje se blešči morje v Tržaškem zalivu in v daljavi se belijo mogočni Dolomiti.
Po počitku in malici sledi še krožna pot navzdol do gostišča Malovščevo, kjer nas pričakujejo s kosilom.
Lep dan, brez dežja je bil za nami. Milan Amon, tokratni spremljevalec, je poskrbel celo, da smo po kosilu vsaj poskusili domače češnje, o kakšnem nakupu ni bilo govora. Predvsem pa nam je spet pomagal spoznati manj znan, a zato nič manj lep košček naše domovine.

Zapisala: Marjana Berložnik


 

PLANINSKI IZLET PO PRIMORSKI

         

15. maja 2021, ko je z dežjem pretila mokra Zofka, smo se končno odpravili na letošnji prvi planinski izlet. Da smo vsi res že težko pričakovali izlete v naravo in druženje s starimi znanci, je dokazal polno zaseden avtobus.
Hauptmanov Lojze nas je, kot vsako leto enkrat, znova popeljal proti Krasu oziroma Primorski. Najprej smo se ustavili v Ajdovščini, kjer smo nad mestom občudovali mogočen, slikovit izvir Hublja. Nato smo se odpeljali na Planino nad Ajdovščino, peš obiskali cerkvico Sv. Pavla, od koder se nam je kljub nekoliko zamegljeni okolici pokazal lep razgled po vsej Vipavski dolini. Nadaljevali smo proti slikoviti vasici Erzelj. Mimogrede, to je edino krajevno ime v Sloveniji, ki se začenja s črko E. Takoj za tem smo že prispeli na Tabor, z zanimivo, tipično primorsko cerkvijo. Prikazalo se je sonce in razgled je bil še lepši. Konec našega pohoda.
Avtobus nas je odpeljal proti Štanjelu, kjer smo se ustavili za kratek ogled, nato pa proti Dutovljam. Tu so nas pri Šterlingu že pričakali s standardno joto, domačim pršutom in teranom.
Čeprav je bil pohod kratek in nenaporen, za vse pa sproščujoč, smo po zaužitem obroku na prijaznem kmečkem turizmu v Dutovljah, še kar posedeli in  zapeli tudi nekaj pesmi.
Vsi smo se strinjali, da nam je prvi planinski pohod uspel, pa še Zofka nam je prizanesla!
Veselimo se novih pohodov in druženja.

          

         

Tekst: Marjana Berložnik

Fotografije: Iva Slabe in Milan Amon     

 

Program 2021

Januar: Kum

Februar: Štrusov pohod

Marec: Jurčičev pohod

April: Jablaniški pohod, pohod okoli Slivne, Strunjan – Piran - Portorož, Mali Kum – Završje

Maj: Bukovica - Polšnik, Primorska, Vitovlje – Vipavski Križ – češnje

Junij: Vodice – Velika Goba – Javorski Pil, Potočka Zijalka – Klemenča Peč

Julij: Šebrelje – Divje babe, Martuljški slapovi pod Špikom

Avgust: Žalec – Hmeljarska pot, Pokljuka – Zajavorniki

September: Jezersko – Češka koča, Brkini

Oktober: Kresniški Vrh – Kamplov hrib, Ne vemo kam

November: Po poti okoli Ivančne Gorice, Levstikov pohod

 December: Tisje.

Vabimo vse upokojence, da se nam pridružijo na pohodih, saj si z gibanjem v naravi krepimo fizično in psihično moč.

Za nas je pomembno predvsem zdravje in pa seveda vreme, zato si želimo čim več tega v naslednjem koledarskem letu.

  Nuša ROZMAN, vodja sekcije

                                     

 

 

 

© 2010-2022 Društvo upokojencev Litija | Ureja Iva Slabe, oblikovanje in postavitev Adi Slabe