Pohodniki DU Litija smo odšli na jesenski pohod z namenom, da si ogledamo nekaj krajev, kjer so živeli nemško govoreči Kočevarji. Njihovo naselitveno območje je obsegalo 800 kvadratnih kilometrov med rekama Krka in Kolpa, na drugi strani med Loškim potokom in Semičem. V letu 1941so jih Nemci nasilno preselili iz tega področja, ki je bilo pod italijansko okupacijsko oblastjo, na Štajersko in Obsotelje, od koder so Nemci izgnali slovenske družine. Na Kočevskem je bilo 174 kočevarskih vasi, od katerih so jih Italijani, med roško ofenzivo leta 1942, porušili okoli 100.
Prvi kraj, ki smo ga obiskali, je bila vas Občice. Tu je Društvo Kočevarjev staroselcev leta 1992 uredilo muzej, kjer je nazorno prikazano 600 let bivanja Kočevarjev v teh krajih, njihovo gospodarstvo, kultura in običaji.
Naslednji postanek je bil v vasi Črmošnjice, kjer smo začeli s pohodom po Učni poti Divji potok, ki ga povsem upravičeno imenujejo skriti biser narave. Ustavljali smo se ob informativnih tablah s podatki o vrstah dreves in rastlin, ki rastejo ob potoku. Po približno 3 km smo izstopili iz gozda in zagledali cerkev v Srednji vasi. Tu smo prečkali potok in se po njegovem levem bregu vrnili v Črmošnjice k avtobusu.
Sledila je pot v Kočevski rog do smučišča Gače. Ustavili smo se v nekdanji Komarni vasi in si pobliže ogledali ostanke porušene vasi. V koči Smučarskega središča Gače smo se okrepčali s hrano in pijačo, potem pa se je skupina najbolj zagretih pohodnic podala na vrh smučišča, ki je na hribu Pogorelec na nadmorski višini 965 m. Ostali pohodniki smo se del poti zapeljali z avtobusom po gozdni cesti in nato pešačili še kakšnih 100 m do vrha. Od tu je bil zelo lep razgled v dolino okoli Črmošnjic in še dlje po Dolenjski, vse do Trdinovega vrha. Na poti k avtobusu smo se sredi hriba ustavili pri spominskem obeležju, ki so ga postavile štiri kočevarske družine leta 1930 ob 600 letnici prihoda Kočevarjev na to področje.
Med pogovorom na poti domov smo se strinjali, da smo na tem pohodu preživeli še en lep in zanimiv dan.

Avtorja: (Jože Dernovšek in Alojz Kavčič)

Že nekaj dni preje nas je skrbela vremenska napoved za soboto 3.10.2020. Po planu je imela napa planinsko pohodniška sekcija planiran pohod Ne vemo kam. Priprave za pohod so kljub temu stekle, a zadnja napoved vremena, sobota dež sredi dneva. A zmagal je pogum. Avtobus se je napolnil in mi smo se odpeljali. Najprej malo zavajanja poti, kar je spretno opravil naš šofer gospod Tomaž. Nismo se peljali po neznanih poteh, temveč po vseh že našteto krat prehojenih, zato je bilo ugibanja veliko in naš namen je bil dosežen. Kavica na Malem vrhu nad Trebeljevim nas je ogrela. Nato je večina pohodnikov krenila po označeni gozdni poti, manjša skupina pa se je vrnila v avtobus. Gozd je dišal po gobah in tudi gobarji so že bili.

Ponovno srečanje z ostalimi je bilo blizu igrišča za nogomet v Trebeljevem. Kam pa naprej? Ne daleč, na Prežganju smo obiskali manjši zeliščni vrt za katerega skrbi prijazni duhovnik in si ogledali še cerkev. A mi še vedno nismo bili na cilju . Še nekaj vožnje okrog vasi Volavlje in bili smo na pravi poti, ki nas je pripeljala do gostišča Maren v Štangi.

Z manjšim srečelovom in ob zvokih harmonike našega člana gospoda Zvoneta Jelenca, smo zaključili dan s kosilom . Dež, ki nas je spremljal od Prežganja do Štange ni zmanjšal našega razpoloženja.

Zapisala: Mila Grošelj

Fotografije: Nuša Rozman in Janja Novak

Vedno znova me preseneti dejstvo, koliko nepoznanih, a prelepih kotičkov skriva naša Slovenija. To sicer ne velja za prikupno podeželsko mestece Slovenske Konjice, ji je bilo že dvakrat odlikovano z zlatima medaljama iz evropskega tekmovanja Entente Florale. Mnogi od nas pa smo se prvič sprehodili okoli Starega gradu, ki se dviga nad mestom in spada med najstarejše gradove ne slovenskem. Grad je sicer v ruševinah, obnovljen je le stolp in razgledna ploščad, od koder je  lep pogled na Slovenske Konjice in del Konjiške gore.
Z gradu vodi v staro mestno jedro urejena pot in tu nam je Milan Amon, vodja pohoda, opisal kratko zgodovno mesta, kamor sodi tudi legenda o konjiškem zmaju in nam pokazal rojstno hišo velikega slovenskega pesnika, prevajalca in publicista Ivana Minattija. Vsi poznamo njegovo pesem „Nekoga moraš imeti rad“, mi pa smo imeli radi njega, pravijo Konjičani in mu podelili naziv častnega občana. Dvema pesmima izmed njegove bogate zbirke smo prisluhnili tudi mi.
Oplotniški vintgar je bila naša druga destinacija, ki je s svojo razgibanostjo, žuborenjem vode in prijetnim hladom v precej vročem dnevu dodala tisto pravo pohodniško zadovoljstvo.
Hvala Milanu Amonu za skrbno načrtovano in kulturno obarvano pot in naj se veselo druženje pohodniške skupine DU nikoli ne konča.
                                                                                                              Iva Slabe

Tretjo soboto v avgustu smo se člani DU Litija, na povabilo naše planinske sekcije, podali v dremavo jutro, ki je obetalo lep sončen dan. Veselili smo se pohoda po Pokljuki, saj smo vedeli, da se bomo povzpeli na eno njenih najbolj slikovitih planin na njenem južnem robu visoko nad Bohinjem. Naš cilj je bila planina Zajamniki.

Avtobus smo napolnili z živahnim klepetom. Spremljali smo kraje, ki so hiteli mimo nas: Bled, Zatrnik, Goreljek na Pokljuki. Sledil je zavoj na levo do Konjske planine in naprej do planine Na pečeh. Tu smo izstopili in pričeli z našim pohodom.

Gozdna pot nas je prav kmalu pripeljala na travnato pobočje, od koder se nam je odprl čudovit razgled. Pod nami se je razprostirala planina Zajamniki s pastirskimi stani ob raztegnjeni kolovozni cesti. Na zahodu nas je pozdravljal očak Triglav, obdan s sosednjimi gorskimi vrhovi, pod nami pa se je kot veliko modro oko bleščalo Bohinjsko jezero. Odpirale so se nam podobe za podobo, ena lepša od druge.

Na travniku so nas kamni, položeni drug ob drugem v večji krog, vabili naj postojimo na energetski točki. Strinjali smo se, da je to ravno pravšnje mesto, da se okrepčamo z vsebino iz naših nahrbtnikov.

Od tu nas je pot vodila po gozdni cesti proti Uskovnici, vse do tamkajšnjega planinskega doma. Posedli smo se po klopeh ob mizah zunaj doma in se tako v pričakovanju dobre hrane pridružili številnim drugim planincem. Tudi nam je teknilo okusno kosilo.

Pred nami je bila še pot k planini Praprotnica, kjer nas je čakal avtobus. Zadovoljni smo se vrnili domov. Preživeli smo čudovit dan.

Tekst: Alojz Kavčič

Foto: Milan Amon

Pohodniki planinsko pohodniške sekcije DU, smo se dne 8. avgusta 2020 odpravili na Štajersko.

Zvedeli smo veliko zanimivosti s področja Ptujskega in Dravskega polja in Haloz. Za ptujsko polje je značilno poljedelstvo in pridelava luka. To je veliko ravninsko področje. Na drugi strani Drave pa so Haloze – gričevnati svet s čudovitimi vinskimi goricami. To področje je znano tudi po toplih mineralnih vrelcih, kjer so nastale tudi toplice.

V Markovcih smo spili jutranjo kavico in si ogledali mogočni jez za elektrarne. Na Dravi je osem velikih hidro elektrarn. V daljavi se vzpenja Donačka gora in Boč. Na drugi strani pa Peca in Uršlja gora. Ustavili smo se tudi v Cirkulanah in si ogledali rojstno hišo kulturnika in narodnega heroja Mirka Bračiča. Nato smo se sprehodili tudi med vinogradi do cerkvice Svete Ane na vzpetini in imeli čas za razglede za svet pod seboj.

V Dravincih smo videli tudi zanimivo muzejsko zbirko kmečkega lesenega orodja.

Ustavili smo se v Vidmu pri Ptuju, kjer nas je čakalo okusno in poceni kosilo. Kmalu je prišel čas za vrnitev proti domu. Ustavili smo se še na Ptujski Gori, kjer je znana romarska pot in si ogledali Marijino cerkev .

Vodila sta nas Lojze Hauptman in Tone Kokot. Hvala, ker smo veliko videli iz izvedeli.

Zapis in fotografije: Nuša Rozman

V Planinsko pohodniški sekciji smo se, zaradi omejitev aktivnosti v času epidemije, odločili, da izvedemo nekaj krajših pohodov, saj je v okolici občin Litija in Šmartno pri Litiji mnogo lepih pohodniških poti in točk, vrednih ogleda.

Tako smo v soboto 11. julija odšli na krožni pohod od zaselka Pusti Javor v dolini Temenice mimo Višnjega Grma do Vrat nad Bogenšperkom. Pot je potekala po gozdu do Višnjega Grma, kjer smo izstopili iz gozda in začutili pripeko sonca. Ampak v zadoščenje se nam je tu odprl pogled na dolenjsko hribovje, v ozadju Gorjanci in na desni Kočevski Rog. Počasi smo prispeli na Vrata, kjer smo obiskali še zeliščarsko domačijo Jožice Pivec.

Čas je hitro minil in že je pripeljal avtobus, ki nas je odpeljal na kosilo in nato v Litijo.

Tekst: Alojz Kavčič

Fotografija: Nuša Rozman

V soboto 27. junija 2020 se je 34 pohodnikov Planinsko pohodniške sekcije DU, odpravilo na pohod iz vasice Adergas pod Krvavcem na Štefanjo goro. Štefanja gora je vrh v Kamniško-Savinjskih Alpah in ima 748 metrov nadmorske višine

Bila je lepa sončna sobota in nudili so se lepi razgledi na Julijske Alpe s Triglavom.

Pred vzponom na Štefanjo goro pa smo imeli vodeni ogled samostana in župnijske cerkve Marijinega oznanjenja Velesovo. Vodil nas je gospod župnik in nam povedal veliko zanimivega, saj ima cerkev in samostan sester dominikank bogato zgodovinsko in kulturno dediščino. Cerkev krasijo Marijin oltar, slike in kipi iz poznega baroka – kar pomeni, da so leseni v videzu kamna. Slike in oltarji so temni na belih stenah. Pod cerkvijo so katakombe v katerih so pokopane sestre in dva duhovnika.

Iz Štefanje gore smo se vrnili v Adergas, kjer smo na Vodnikovi domačiji napolnili želodčke in se odžejali. Ob zvokih harmonike Zvoneta Jelenca smo tudi zaplesali.

Nuša Rozman se je vsem pohodnikom zahvalila za udeležbo in povedala, da je

12. junija 2020 Planinsko pohodniška sekcija praznovala 28. letnico ustanovitve.

Pohod je vodil Milan Amon. Milan, hvala! Dobre volje in z lepimi vtisi smo se vrnili domov.

slika v fotogaleriji

Zapisala: Nuša Rozman

Za soboto 25. julija je bila vremenska napoved obetavna, brez padavin. A glej zlomka, ob 7. uri zjutraj je začelo deževati. Prijavljeni pohodniki smo se zbrali na železniški postaji, razen nekaterih, ki se niso odločili v takšnem vremenu oditi na pohod. Prisotni smo se kljub dežju odločili za pohod.

Odpeljali smo se do Sitarjevca in z odprtimi dežniki krenili v gozd. Nekje na sredi poti v gozdu smo se ustavili in kar pod dežniki nazdravili z domačim aperitivom in pojedli slaščice iz nahrbtnika. Po enourni hoji smo prispeli do kmetije Arh, nato nas je pot vodila po travniku do razcepa poti Janče in Dragovšek. Ko smo prispeli do kmečkega turizma Blaj, je prenehalo deževati in kmalu se je prikazalo sonce. Na domačiji so nas postregli z dobrim ričetom in za poobedek s pehtranovo potico. Med nami sta bili tudi dve Ani, ki sta naslednji dan godovali in smo jima nazdravili. Bilo je prijetno druženje, kjer ni manjkalo šal, vicev in dobre volje. Kar težko smo se odpravili do avtobusa, ki nas je čakal, da nas odpelje v Litijo.

Tekst: Alojz Kavčič

Planinsko pohodniška sekcija DU Litija bo organizirala, v soboto 25.7.2020, pohod z Uskovnice na planino Zajamniki. S planine je lep razgled na bližnje bohinjske gore ter na Julijske Alpe v ozadju.

11.7.2020 bomo organizirali pohod : Pusti Javor, Višnji grm, Vrata.

Obiskali bomo okolico šmarske občine. V lepem vremenu so lepi razgledi na vrhove Julijskih Alp in na Kamniške planine. Opazovali bomo lepo naravo in prijazne domačije.

Vabljeni !

Nuša Rozman, vodja sekcije

Ivan in Olga Kos

https://www.seniorji.info/spomini-10157184

Januar: Kum, Februar: Štrusov pohod,

Marec: Jurčičev pohod, Pusti Javor/Višnji Grm - Vrata,

April: Jablaniški pohod, Okoli Slivne, Strunjan – Piran,

Maj: Primorska, Vitovlje – Vipavski Križ,

Junij: Kočevske vasi – Občice, Babji Zob Nad Bohinjsko Belo,

Julij: Bukovca – Polšnik, Uskovnica – Zajamniki – Podjelje,

Avgust: Haloze, Rogla – Lovrenška Jezera,

September: Sl. Konjice - Konjiška Gora – Stolpnik – Črešnjice, Izvir Nežice – Kostel,

Oktober: Veliki Vrh – Kampljev Hrib – Štanga, Ne vemo kam,

November: Levstikov Pohod, Dobeno - Rašiška koča,

December: Tisje.

Veseli bi bili novih vodnikov in pohodnikov, ki bi bili pripravljeni organizirati in voditi pohode, primerne naši starostni strukturi.

Vsak naš pohodnik prispeva pozitivno energijo pri druženju oziroma izvedbi pohoda. Dokaz za to, pa je dobro vzdušje med udeleženci in številčna udeležba. Trudili se bomo, da bomo to vzdušje gradili še naprej z željo po še večjem številu pohodnikov.

Za nas planince – pohodnike, je pomembno predvsem zdravje in pa seveda vreme, zato si želimo čim več obojega v naslednjem koledarskem letu.

 Nuša ROZMAN, vodja planinsko pohodniške sekcije