Hrbtenica se hrani z gibanjem

Dobro počutje | sep. '19

Dr. Matevž Tpolovec, dr. med.

Z bolečino v hrbtenici se vsaj enkrat v življenju sreča od 80 do 90 odstotkov prebivalstva, nam je povedal ortoped dr. Matevž Topolovec, dr. med., iz Ortopedske bolnišnice Valdoltra. K sreči se pri veliki večini bolnikov bolečina z nekaj potrpljenja, prilagoditvijo, aktivnostjo, uživanjem protibolečinskih sredstev in fizioterapijo zmanjša. Nekateri bolniki pa potrebujejo ustrezno kirurško zdravljenje. Le-to pa vsekakor ni brez tveganj.

»Prvi vzrok težav je starost oziroma degenerativne spremembe, ki se začnejo že po 35. letu starosti. Drugi dejavnik je genetika – nekateri so k težavam s hrbtenico bolj nagnjeni kot drugi. Tretji vzrok pa so obremenitve (na primer na delovnem mestu), nedejavno življenje in dolgotrajno sedenje.« Dr. Topolovec poudarja, da je bilo človeško telo predvideno za aktiven, torej ne za pasiven način življenja, kot ga živimo zdaj.

 Proti spremembam na hrbtenici se zato najbolje bojujemo z gibanjem. »Predvsem se moramo izogibati dolgotrajnemu sedenju in vzdrževanju prisilnih položajev, s čimer povzročimo nenaravno obremenitev medvretenčnih ploščic, delov hrbtenice, ki najpogosteje povzročajo težave. Medvretenčna ploščica se namreč prehranjuje z difuzijo, kar pomeni, da mora biti nenehno v gibanju, da pridejo hranilne snovi do nje. Če se zadržujemo v nekem prisilnem položaju je prehrana medvretenčne ploščice slabša, zato hitreje pride do njene poškodbe oziroma degeneracije.«

Naslednja zelo pogosta napaka, s katero si mnogi ljudje delajo škodo, je nepravilno dvigovanje bremen. »Ko predmet dvigujemo, mora biti čim bližje telesu, da je sila navora na hrbtenico čim manjša, hkrati pa ga dvigujmo s čim bolj ravnim hrbtom, brez pripogibanja, ker so takrat sile največje in je verjetno poškodba večja,« svetuje dr. Topolovec.

Najbolj obremenjen je križ

Bolečina v hrbtenici (lumbalgija in lumboishialgija) je najpogosteje ugotovljena težava mišično-skeletnega sistema, na katero naleti osebni zdravnik. Najpogosteje se težave pojavijo v ledvenem delu hrbtenice, na drugem mestu so težave v vratnem delu hrbtenice, ker sta to najbolj gibljiva in z najmanj zunanje podpore podprta dela hrbtenice. »Torakalni del hrbtenice je namreč okrepljen s prsnim košem, prilagodljivim in močnim ogrodjem, medtem ko nepodprt ledveni del nosi sile celotnega zgornjega dela telesa. Zato so tam obremenitve največje.«

Z bolečino se običajno najprej spopademo sami, in sicer s protibolečinskimi sredstvi in kratkotrajnim mirovanjem. »Pri večini gre za mehanično bolečino, ki se z ustrezno fizioterapijo umiri. Kirurško zdravljenje je potrebno šele, kadar je živec ukleščen in drugo zdravljenje ne pomaga,« razlaga dr. Topolovec.

Kot opozarja, nas lahko v hrbtenici zaradi poškodbe ali degenerativnih obolenj pravzaprav boli več različnih elementov. »Lahko gre za bolečine v predelu majhnih (fasetnih) sklepov, boli nas lahko zaradi propadanja medvretenčne ploščice, pride lahko do zdrsa vretenca, seveda pa bolijo tudi vse manjše mišice, ligamenti, ki so v predelu ledvene hrbtenice in jih lahko pri določenih gibih ali ob neki dejavnosti tudi poškodujemo. Seveda ne smemo pozabiti, da so na hrbtenici v nasprotju z drugimi deli gibal v bližini še nevrološke strukture. Če se pojavi kakršno koli draženje živca in gre za ishialgično bolečino, tako imenovani išias, je treba biti pazljivejši.«

Prav prizadetost živčevja je glavni vzrok, da do umiritve bolečine kljub vsemu ukrepanju ne pride in je na koncu mogoča le še operacija. Če pride do draženja živčevja ali utesnitve, utesnjene oziroma dražene nevrološke strukture sproščamo z operacijo,« pojasni sogovornik. Za operacijo se odločijo šele, ko druge možnosti ne delujejo. »Običajno je tako, da najprej vzamemo tablete proti bolečinam. A če bolečina ne popusti, je najbolje, da obiščemo osebnega zdravnika, ki lahko presodi, ali gre za nujno ortopedsko stanje ali je potrebno le protibolečinsko zdravljenje. Ko začne bolečina popuščati, sledi napotitev na fizioterapijo, nato pa moramo doma vaje redno izvajati.« Še posebno pri bolnikih z okvarjeno hrbtenico je pomembno, da se izogibajo dvigovanju težjih predmetov in delu v prisilnih položajih.

Z obiskom zdravnika ne smemo čakati, kadar pride do akutne poškodbe živca, ki se pokaže s prizadetostjo živčevja na nogah (ne moremo dvigniti stopal ali pa ne moremo zanesljivo stopiti na nogo). »Velikokrat se zgodi, da na primer pacienti po na novonastali parezi stopala pridejo prepozno v ambulanto. Tedaj so možnosti uspešnega operativnega posega veliko manjše.«

Naslednje nujno ortopedsko stanje, ki ga opiše zdravnik, je sindrom kavde evkine. Pri njem pride do tako hude utesnitve živcev v ledvenem delu hrbtenice, da lahko nastopijo ohromelost nog in urinska ter fekalna inkontinenca. »Stanje je treba reševati z operativnim posegom, sicer so lahko nevrološke posledice trajne.«

Operacija ni za vsakogar

Razen opisanih nujnih primerov se ortoped za operacijo odloči šele, ko so izčrpane druge možnosti zdravljenja (protibolečinska terapija in protibolečinska fizioterapija) ter slikovne preiskave in bolnikova klinična slika kažejo na to, da lahko operacija dejansko pomaga.

Vendar je res, da se stopnja bolečine ne ujema vedno s poškodbami, ki jih kaže radiološka slika. »Vedno rečem, da operiram pacienta, ne slike, saj včasih na sliki vidimo precejšnje utesnitve živčevja, a bolnik nima nekih večjih težav in tudi nima bolečin, torej v bistvu operacije ne potrebuje. Po drugi strani pa včasih že manjše degenerativne spremembe oziroma utesnitve bolnika izjemno motijo in jih je treba operirati,« pojasni sogovornik.

Ob tem poudarja, da so vse operacije hrbtenice zahtevne. Tveganje je povezano z morebitno poškodbo živčevja ali pooperativno krvavitvijo (epiduralni hematom), ki lahko dodatno stisne živce in prispeva k trajnim nevrološkim posledicam. Operacije potekajo v splošni anesteziji in zahtevajo izjemno strokovno natančnost.

Pri starejših bolnikih, ki imajo še druge pridružene bolezni, kot so popuščanje srca ali težave s pljuči, se ortoped o možnosti operacije posvetuje z anesteziologom in internistom o tem, ali bi z operacijo bolniku lahko dejansko koristili ali pa bi ga preveč izpostavili tveganjem za zaplete ob njej. »Čeprav hrbtenica boli, so namreč srce in pljuča tisti vitalni organi, ki jih z operacijo ne smemo preveč ogroziti. O tem se je treba z bolniki odkrito pogovoriti. Kadar je operacija preveč tvegana, poskušamo kar se da pomagati s konservativnim zdravljenjem.«

K sreči napreduje tudi ortopedska kirurgija in se razvija v smer, ko posegi postajajo vse manj obremenjujoči za telo. Premik biološke starostne meje, ko je operacija še mogoča, pa je omogočil tudi napredek anesteziologije. »Če je človek tudi v svojih poznih letih v dobri kondiciji, potem ni omejitve za operacijo,« zagotavlja Matevž Topolovec.

Čudežev ni

Pri starejših je najpogostejša diagnoza na hrbtenici stenoza spinalnega kanala, kar pomeni utesnitev kanala, po katerem potekajo živci. Stanje rešujejo z dekompresijo spinalnega kanala. »Če ob tem ugotovimo, da je hrbtenica nestabilna, da gre za zdrs vretenca, je potrebno še utrjevanje z vijaki in dodatno sprednjo oporo vretenc (vstavitev kletke).«

Je s tem uspeh zagotovljen? »Če gre za dobro izbrane bolnike, z operacijo zmanjšamo bolečino in povečamo kakovost življenja. A bolečine v celoti ne moremo odpraviti, kar je treba bolniku povedati. Če ima na primer bolnik bolečino v hrbtenici ali nogi pred operacijo velikosti 8 na lestvici do 10, lahko pričakuje, da se bo zmanjšala na 3 do 4, a še vedno bo nekoliko bolelo. Včasih pa so pričakovanja bolnikov in svojcev prevelika glede na upoštevanje težavnosti patologije in trenutnih kirurških zmožnostih.«

Ob manjših posegih bolnika odpustijo domov čez tri do pet dni oziroma ko je sposoben samostojne hoje, ko je rana suha in so laboratorijski izvidi v redu. Pri večjih posegih so ležalne dobe daljše, po teden dni in več. »V splošnem bolnika spustimo v domačo oskrbo, ko menimo, da je za to sposoben in odpust ne bo predstavljal tveganja za poslabšanje bolnikovih težav.« Bolnikom v času največje bolečine svetujejo zmerno mirovanje. Ko začne bolečina popuščati, hrbtenico počasi vrnemo v gibanje, najbolje s hojo.

Sodoben način življenja in podaljševanje življenjske dobe pomenita povečanje težav s hrbtenico, poudarja dr. Matevž Topolovec, spec. ortopedske kirurgije. Zato so čakalne dobe

dolge. Kot pove, je treba za pregled pri spinalnem kirurgu (tisti, ki se ukvarja samo z operacijo hrbtenice) čakati od 9 do 12 mesecev, za manjše posege (na primer dekompresijo spinalnega kanala) okoli eno leto. Za večje posege (na primer fiksacijo hrbtenice) pa okoli dve leti in več.

Ker bolniki na ortopedski poseg čakajo predolgo, zdravnik predlaga, da se ljudje s težavami s hrbtenico pravočasno obrnejo na splošnega zdravnika in izkoristijo vse obstoječe preventivne možnosti pomoči. Če se bolečina ne zmanjša, pa je treba poiskati pomoč tudi pri specialistu ortopedu.

Vzroki so lahko tudi drugje

Bolečina v hrbtenici lahko opozori na druge bolezni, pravi sogovornik. Med njimi so tumorska obolenja. »Velikokrat se zgodi, da pacient pride v ambulanto zaradi bolečine v ledveni hrbtenici in mu s preiskavo ugotovijo zasevke, šele potem pa iščejo primarni tumor. Pozorni moramo biti še na možnost vnetja. »Spondilodiscitisi so čedalje pogostejši predvsem pri starejših ljudeh in nanje se je treba odzvati čim prej, saj lahko umrljivost znaša od dva do 20 odstotkov.« Prepoznamo jih po nespecifičnih znakih, ki spremljajo bolečine: splošna slabost, utrujenost, pojav vročine, mrzlice, mišični krči hrbteničnega mišičja, nevrološka simptomatika itd., diagnozo postavijo s pomočjo laboratorijskih preiskav, radiološko diagnostiko in uporabo igelne biopsije. Še en pogostejši vzrok bolečine pri starejših je osteoporoza. »Nenadna bolečina, ki se poslabša pri premikanju, lahko pomeni možnost osteoporotičnega zloma,« še dodaja Matevž Topolovec.

Urša Blejc, fotografija: osebni arhiv