Križarjenje planinsko pohodniške sekcije DU Litija med Šentlambertom in Zasavsko goro

Na dan, ko je Sveti Vid, češenj sit, to je 15. junija smo se odpravili z avtobusom v smeri Zasavja. Izlet me je pritegnil, saj sem že v predšolskih letih s svojo staro mamo Frančiško Ocepek, ki je bila doma pri Mežnarju v Jablani, hodila iz Mamolja peš na obisk k njeni sestri v Borovje pri Šentlambertu. Običajno sva šli čez Smrtnico do Save, nadaljevali do Mošenika in kmalu za mlinom zavili v gozd in po strmi poti prišli do Senožeč, kjer se je pot končno izravnala in rahlo vzpenjala do cilja.

Ti spomini so me spremljali na poti, po kateri nas je vodil Lojze Hauptman. Avtobus je vozil Rudi, ki nas je osvežil z domačim hruškovcem, konkurenčen viljamovki. Zaradi zapore zasavske ceste smo morali izlet nekoliko prilagoditi. Tako smo se čez Podbukovje, ki me je spomnilo na začetke moje službe na občini, ko se je moj predpostavljeni Načelnik za gospodarstvo ing. Ivo Kramžar, angažiral za izgradnjo ceste do te vasi, zapeljali do Kala. Tu nas je Rudi izkrcal. Pot smo nadaljevali po hladni in senčni gozdni poti do Špitala. Med potjo smo spoznavali gozdne faze in posebnosti gozda, saj nas je s tem seznanjal Drago, ki je pokojnino zaslužil v gozdnem gospodarstvu.

Tako smo med ogledovanjem in lahkotnem koraku, ki je dopuščal klepet, prišli do Špitala. Vasica je dobila ime po bolnici, ki so jo vzpostavili za poškodovane med gradnjo proge. Najbrž so cenili dober zrak, zdravo okolje in mir, ki prispevajo k okrevanju, da so bolnišnico organizirali na tako oddaljenem hribu. V spodnjem delu, kjer je več počitniških hišic, smo se ustavili pod Garantinijevem kozolcu in občudovali razgled na Žamboh in Ostrež. Pogled je bil še posebej zanimiv, saj smo s te strani ogledovali del poti, ki smo jo opravili nekaj dni nazaj, ko smo iz Prevega mimo in tudi na Ostrež odšli preko Konjščice do Renk pod vodstvom Milana Amona. V Špitalu nas je pričakal Rudi in možno se je bilo odpeljati z avtobusom ali pa iz Špitala nadaljevati hojo po prekrasni razgledni poti proti Kolku. V prvem delu smo se ustavili pri skali in klopi ljubezni, na katero se je vsedel le malokdo, saj je postavljena na prepadnem delu. Marsikdo se je oprijel tudi zajle, ki je bila napeljana na delčku poti in namenjena plezalcem, ki iz doline Renk priplezajo na vrh po plezalni steni iz doline. Razgled daleč proti Litiji, Logu in okolici nam je jemal dih.

V vasi Kolk nas je pričakal Rudi. Spremljanje avtobusa z vstopanjem in izstopanjem na različnih delih poti nas je spomnilo na križarjenje. Rudi nas je zapeljal do Zasavske gore. Tu smo se sprehodili do Tomazinove koče, ki je bila zgrajena leta 1931, leta 1943 pa požgana. Vidne so ruševine in klet, kjer seveda ni možno najti nobenega soda za okrepčanje.

Potem smo posedeli še pred kočo na Zasavski gori in nazdravili sekciji, ki je te dni praznovala 10 letnico samostojnosti in 32 letnico ustanovitve. Minilo je leto od izdaje knjige o prehojenih poteh v času 30 – letnega delovanja z naslovom Lahkih nog naokrog. Zato priložnost so Anica, Nuša, Francka in Vera spekle odlično pecivo, kar nam je ob malici iz nahrbtnika prišlo prav, saj koča ne obratuje. Lojze Hauptman je spregovoril o prehojeni poti in možnih variacijah. Lojze namreč zadnja leta intenzivno išče nove poti po naši občini in okolici ter nas pogosto preseneti z novimi odkritji. Nuša Rozman, ki vztrajno vodi sekcijo je podala pregled dela in napovedi izletov za vnaprej. Dobro razpoloženje, navdušenje in veselje bo vodilo sekcijo tudi naprej po zanimivih poteh.

Vida Vukovič