Ljubljansko barje

Ljubljansko barje, park na robu mesta, je največje naseljeno območje mokrotnih travišč v Sloveniji, saj obsega kar 35 m 2 površne. Na območju krajinskega parka sta dve skupini prazgodovinskih kolišč, ki sta vpisani v Unescov seznam svetovne dediščine.
Eno od obeh posebnosti smo pohodniki DU Litija obiskali v soboto, 13. aprila. Naše izhodišče, do koder smo se pripeljali z avtobusom, je bila Pijava Gorica. Že na avtobusu nam je naša vodja pohoda Marjana Sladič prebrala kar nekaj zanimivosti o barju samem. Najprej o prvih naseljencih koliščarjih, ki so živeli pred več tisoč leti na obrobju izginjajočega jezera, o kasnejšem trudu Marije Terezije, ki je poskušala to območje spremeniti v žitnico, je pa kmetovanje kmalu zamenjalo kopanje, sušenje in prodajanje šote, ki je trajalo nekako 100 let in povzročilo vrnitev poplavnih voda.
Pravega barja danes pravzaprav ni več, večina je kmetijskih zemljišč, je pa današnji krajinski park nastal v želji po ohranitvi mozaične krajine, zibelke pestrosti rastlinskih in živalskih vrst.
Od Pijave Gorice smo se odpravili po utrjeni in označeni makadamski cesti proti Igu, kjer so bili v njegovi bližini odkriti ostanki najstarejših kolišč na Barju. Po urejeni leseni učni poti, kjer smo na posebnih tablah spoznavali številne rastlinske in živalske primerke, živeče tod, smo prišli do muzeja na prostem na, sotočju Iščice in Želimeljščice, kjer stoji pet avtentičnih kolib na kolih s prikazom dejavnosti koliščarjev. Ogledali smo si jih le od zunaj in se nato vrnili do Iga, kjer smo se znova vkrcali na avtobus.
Sprehod v našo pestro zgodovino in skrb za dnevno počutje, sta vsem prisotnim polepšala dan.

  Iva Slabe