Pohod na Kokoš

Na koledarju se je izpisoval 14. oktober. Ker je bila tega dne sobota, vremenarji pa so napovedovali še zadnji, skoraj poletni dan v tem mesecu, smo se pohodniki, člani DU Litija, podali na že dolgo načrtovan pohod na Kokoš.

V meglenem jutru smo se odpeljali proti Primorski. Prvi postanek v Divači je bil namenjen jutranji kavici, od tam pa je bilo le še nekaj kilometrov do parkirišča blizu vasi Vrhpolje. Od tu smo se podali na ozko, strmo vzpenjajočo se pot.

Počasi, a vztrajno smo se vzpenjali proti najvišji točki, 741m visokem Velikem Gradišču. Ob betonskem stebru, ki zaznamuje najvišji vrh Krasa, se nam je odprl pogled proti Slavniku, Vremščici, Nanosu in Trnovskem gozdu. Čeprav nas je pozdravljajo sonce, sta se morje in Triglav skrivala v beli meglici.

Sledil je počasen spust do Vročka, izvira s čudežno, zdravilno vodo. Vanjo so domače čudodelke in zdravilke, še v 20. stoletju, namakale zdravilne rastline, jih v tej vodi tudi varile, zraven pa izrekale uroke. Od tu ime Vroček. Vodo iz tega izvira so cenili že staroselci. Bila je tako dragocena, da je poseben stražar ženskam odrejal, koliko vode smejo natočiti. Danes je tu jezerce, ob njem pa zapuščen in temačen vhod v 20m dolg rov.

Po kratkem počitku ob Vročku smo pot nadaljevali proti planinskem domu na Kokoši. Med pestrim rastlinjem smo iskali zapeljivo rdečo barvo ruja, a je nismo našli. Narava še ni bila pripravljena na jesensko barvno bohotenje.

 Planinska koča stoji na hribu Jirmanec in nosi ime po vrhu z zanimivim imenom Kokoš (674m). Zaradi lepe lege in urejenosti ima vedno veliko obiskovalcev. Mnoge privablja tudi dobra kuhinja iz katere prihajajo okusne enolončnice in še boljši štruklji. Tudi mi smo bili z vsem tem zelo zadovoljni.

Vračali smo se po drugi, položnejši in nekoliko krajši poti. Ob parkirišču sta našo pozornost pritegnili dve zapuščeni, na prvi pogled še dobro ohranjeni zgradbi, namenjeni vojakom, ki so nekdaj čuvali našo mejo z Italijo. Le nekaj korakov stran nam je propadajoča cerkev sv. Tomaža nemo pripovedovala zgodbo o preteklih, drugačnih časih.

Čas vožnje proti domu smo zapolnili z našimi vtisi o izletu. Doživeli smo drugačno pokrajino s čarobno zgodbo staroselcev, gibali smo se na svežem zraku, pri tem malce bolj obremenili srce in pljuča in bili v dobri družbi. Hvala organizatorju izleta in našemu skrbnemu spremljevalcu Alojzu Kavčiču, kot tudi vodji planinske sekcije Nuški Rozman, ki s telefonskimi klici vedno znova poskrbi, da ne popustimo čarom domačega kavča.

  Milka Rogelj